Škripanje bi večina zlahka zamešala z ugodnimi razmerami in škripajočim snegom, a zajec tokrat tiči v drugem grmu...
Slabo zasneženi strmejši skoki v spodnjem delu smeri.
Ob prebujanju jutra sva se že ogrevala na dostopu pri svežih devetih stopinjah pod ničlo in se čudila zimi skromni s snegom...
Namesto sprehajanja po grabnu (original Grapa med Veliko Babo in Ledinskim vrhom, III/II,70°/40°-60°), so sledili (tanki) ledni skoki, ko je zmanjkalo še ledu, je nastopilo škripanje. Ne ob pikanju v sneg podobnem stiroporu, temveč večinskemu delu praskanja po skalah prekritih s snegom dvomljive kakovosti. Po pogovoru z Nejcem, ki je smer plezal dan pred nama, mi je bilo jasno, da govorimo o različnih smereh in to kar sva plezala z Duškotom nikakor ni bila grapa med Veliko Babo in Ledinskim vrhom, temveč (zgrešena) varianta, kjer menda večina zaključi s spustom po vrvi (klini s štantom za spust pred težjim mestom tej tezi pritrjujejo).
Pravi "stiropor" in škripavec se prične šele nad cca. 1700 m.nm. oziroma ob zadnjem skoku v Grapi med Babo in Ledinskim vrhom, ki se ji priključiš pred veliko skalno zaporo.
Kaj točno sva plezala do stika z original smerjo ne vem oziroma nima imena. Vsekakor pa je smer ob trenutnih razmerah postregla z nekaj začimbicami, ki so ob boljši zimi verjetno prav simpatične. Je pa varianta težja od originala (ki ves čas poteka ca. 50-100 m levo) po izraziti grapi, ki smo jo plezali pred leti in postreže s samo enim skokom.
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.