Avstrijci so imeli z zimskim vremenom več sreče kakor mi, njihovi južni sosedi. Tako imenovani nordstau je obilno zasul vzhodni del Tirolske, kamor so vabila poročila o hudem mrazu, izjemnih snežnih padavinah ter cestnih zastojih.
Fronte s snežnimi padavinami se zaradi ksenofobije ustavljajo že kilometre pred slovensko-avstrijsko mejo. S postavljanjem bodečih žic in ograj - oziroma kot se izražajo politiki - s postavljanjem tehničnih elementov za prehod državnih meja - se je očitno tudi vreme odločilo upoštevati nova mini-šengenska pravila. Vreme namreč od postavitve ograj dalje aktivno deluje samo v ne-balkanskih članicah Evropske unije.
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.
JV greben na Kukovo špico je od daleč vidna linija, ki je v meni že nekaj časa vzbujala zanimanje. Čeprav je Kukova špica prva impozantnejša gora v grebenski liniji med Vrati in dolino Belega potoka, je jugovzhodni greben na Kukovo špico pri meni do prejšnjega tedna ostajal zgolj na seznamu želja.
Mavrica življenja – Spominska smer Nejca Sedeja poteka v JV steni Nad Šitom glave z udobnim dostopom s prelaza. Kot nalašč za pozpopopoldanske ture - dolge junijske dni in vročino, ki jo je na Vršiču vsekakor znosnejša.
V iskanju presežnih užitkov govtanja snega smo se odpravili k sosedom. Varen in od trum snežnih navdušencev pozabljen bukov gozd velike strmine, ki sega skoraj 1700 metrov visoko…
Vsako leto na popularnih izhodiščih in klasičnih turnih smukah opažam več ljudi, a množičnosti (in videnih neumnosti) letošnje sezone ne morem primerjati z ničemer doslej…
Lipnica pri Špiku je zapostavljen vrh, kjer je smučarij spomladi lahko dobra, pozimi pa igra na srečo.
Veličasten pričetek meteorološke zime v Bohinju, kjer na Pokljuki vlada zimska pravljica.
Zimska idila na Pokljuki, kjer je močan dež (naposled) prešel v bruhanje snega s spremljajočim zavijanjem vetra in nočni spust na smučeh čez misteriozni gozd.
Na številnih turah se je nabralo kar nekaj turnosmučarsih izkušenj. Tudi slabih! Nekaj najpogostješih in najbolj neprijetnih napak, ki si jih ne bi želel ponoviti sem v času divjanja koronavirusa zbral na kup, da mi služijo kot opomin. Dodal sem še nekaj fotografij za navdih pred novo sezono!
Brž, ko se je tudi uradno smelo gibati znotraj 212 različnih občin Slovenije, se nas je slučajno v tej osrednji dolini Triglavskega narodnega parka srečalo več prijateljev. Naključno smo imeli cilje podobne in tako v prebujajočem se dnevu okrog 5:15 pričeli s hojo proti zahodu in navkreber.
Jure Žabjek in Kristjan Vreček sta oba zgrabila za vile svoji oranžni lisici z oznako 36 in kot dva navihana dečka komaj čakala, da ju lahko našponata po bregu navzdol…
Kristjan pozna vsako pot, stezo, potoček, padlo drevo, bando in borovnico. Slednje tudi po imenu. Edinole klopov še nima tako naštudiranih, tako da dva krvosesa, ki sem ju naslednje jutro s pinceto vlekel s svojega trupla, nimata imen…
Prečenje vrhov Pokljuke na turnih smučeh je bilo že nakaj časa na mojem seznamu želja. In dan žena je bil kot nalašč, da imajo žene prosto, moški pa pridni in marljivi kakor smo, sklonjenih glav odrinemo na visokogorsko tlako, z namenom prečenja od Debele peči do Velikega Draškega vrha.
Zima pridno otresa z repom in ob vsem silnem miganju z zadnjico je nadvse privlačna…
Izrazito močne padavine in svež pršič so bili premočni dražljaji, da bi jih lahko spregledali, zato smo zapregli pse šli gazit v breg!
Ko te na vrhu gore skrbi, da ti ob pripravi na spust smuči z rok ne utrga in odnese veter, veš, da pihlja …
Vremenska napoved je obetala povprečen dan. Namesto tega pa smo nenadejano uživali v izobilju pršiča, sonca in svežih smučarskih sledi!
Lepa smer v steni Prestreljnika, kjer v senci severozahodne strani snežno-ledni skoki razgibajo še tako zaspane obiskovalce.
Kot vse kaže se bomo v Sloveniji od zime poslovili še preden bi jo dodobra užili…
Od sedlca navzdol pa eno samo vriskanje! Kaj vriskanje - huronsko kričanje! Od veselja, ko je pod smučmi neslišno pršelo v obraz in sem brzel navzdol nad hladno, a mehko in opojno podlago...
Na trenutke sem se počutil precej neumno, saj sem ob preveč nežni brci v zmrznjeno polento zdrsnil navzdol in se skupaj s proseno kašo odpeljal nazaj proti izhodišču. Postopek sem ponovil in naletel na enak problem meter višje...
Čakalo nas je še nekaj mukotrpnih prestopov prek ceste in porivanja po obcestnem zosu pomešanem s soljo in peskom. Za seboj smo pustili minljive sledi, v naših srcih pa trajen spomin na čudovit dan...
Le na redko posejane smrekice so podobno kot nenatančno obrite ženske pazduhe motile sicer lesketajoče deviško pobočje, ki nas je vabilo v svoje nedrje...
Ko se pri Podljubelju z avtom ustaviš, obrneš in začneš vozit ritenski, veš da je snega za smuko dovolj. Če te ob hoji navkreber spremlja še bučanje plazov, si v to lahko tudi povsem prepričan!
V zadnjem mesecu in pol mi je bilo dano doživeti kup prima dogodivščin: visokogorske pohodniške ture, grebeni s sončnimi zahodi, dolge kolesarske ture, "ponovno" plezanje z rehabilitiranim zapestjem, raziskovanje podvodnega sveta v Rdečem morju in le nekaj dni zatem uživanje v prvih smučarskih zavojih na snegu...
Teden šteje 7 dni. Mesec jih ima do 31. Mesecev v letu je 12. Leta pa tako hitro bežijo, da se sleherni dan, ki ga ne izkoristim v celoti, zdi kot zapravljena priložnost, za katero se zavedam, da je nikoli več ne bom mogel nadoknadit. Naj bo dež, naj pada sneg ali pa celo toča - ko ura odbije polnoč in se danes prevesi v včeraj, pomeni, da je ~1/26.000 življenja mimo. Zdi se malo, a življenje imamo eno samo!
Po nekaj minutah poganjanja smo opazili tudi modre kolesarske table kolesarskega odseka planinske zveze, kar nas je neverjetno pomirilo, saj nismo kršili prav nobene izmed številnih prepovedi gibanja v naravnem okolju...
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.