Minuli vikend smo v severozahodni steni Prestreljnika (Monte Forato, 2498 m) splezali snežno-ledno linijo z imenom Fajhtna smer.
Luka v najtežjem raztežaju; Fajhtna smer, Prestreljnik
Opis smeri (dobesedna navedba strani Primorske stene):
Najbolj senčna stran gore je tudi najbolj strma, premore nekaj skalnih smeri različnih plezalnih generacij. Razčlenjenost stene je dobra, smeri potekajo večinoma po naravnih linijah in so primerne za plezanje poleti in v dobrih zimskih razmerah.
“Med ljubitelji težjih brezpotji je priljubljena smer Mimo okna, ki ponuja najlažji prehod na vrh po tej strani gore. Zaradi nekoč zastražene meje in nepoznavanja vzponov plezalcev z obeh strani grebena se nekatere smeri prekrivajo. Po temeljiti raziskavi med plezalci in primerjavi podatkov sta sedaj potek smeri in njihova verodostojnost dokaj realna.”
Zgodbe za fotografijami
Uredil sem kratke zapise - zgodbe za fotografijami, ki sem jih posnel v Julijskih Alpah. Avanture v Triglavskem narodnem parku…
Nejc in Luka na dostopu pod steno Prestreljnika.
Dostop smo si skrajšali z prevozom do koče Gilberti, ki stoji na 1.850 metri. Presenetila nas je dobra zasneženost in zimski duh, ki ga letos v Sloveniji močno pogrešam. Od tam smo krenili navzdol v kotel in spet naravnost navzgor po zapihanih sledeh predhodnikov proti steni Prestreljnika.
“Mestoma smo se ugrezali v snegu, spet drugje previdno hodili po živem ledu. ”
Pred dnevi je gor zapadlo kakšnih 10 centimetrov svežega snega, ki ga je prosto po prešernu prenašal veter.
Navezali smo se pod prvim skokom in pričeli s plezanjem. Če se nam je od daleč smer zdela zelo preprosta, smo ob bližjnjem srečanju vendarle malce stisnili za ročaje cepinov. Že prvi skok postreže s kratko vertikalo, drugi, ključni del smeri, pa je ponudil nekaj res dobre strme plezarije. Graben se potem še na nekaj mestih postavi malce bolj pokonci, ampak gre bolj za strmo hojo. Luka je mojstrsko opravil z najtežjim raztežajem in vzorno nameščal varovala. Tako zelo dobro, da smo v steni pustili eno dodatno varovališče v skali (na dveh klinih) ter en dodatni klin v najtežjem raztežaju.
Zadnji vršni del je še posebej zanimiv, saj je opast, ko si pod njo, videti precej večja kot iz doline.
“Odličen zadnji štant v skali smo zato zapustili “lahkih nog” in kar se da hitro pobrali šila in kopita izpod velike opasti, sence in hladu na toplo (zimsko?) sonce in techno party.”
Ne, to ni napaka. Dejansko je na Kaninu potekala naka zabava in objem zasneženih gora je poskrbel za kvaliteten odmev bučanja techno glasbe s smučišča.
Luka v drugem lepem raztežaju.
Med razgledovanjem na vrhu me je malce zbegal pogled na bivak, ki stoji poleg koče Petra Skalarja. Zdelo se mi je, da so okna zasnežena, a mi ni bilo jasno kako. No danes, nekaj dni po našem vzponu, sem na družbenem omrežju prebral, da so stekla bivaka dejansko razbita. Da je bivak na mestu, kjer stoji - nesposoben kljubovati sili vetra in elementov in se je zvila celotna konstrukcija, zato so počila tudi stekla. Bivak je zato menda do nadaljnega neuporaben.
Sestopili smo na južno stran proti smučišču na slovenski strani in nad njim nazaj do Prevale, potem pa po riti v kotel in od tam ponovno navzgor do krožno kabinske žičnice, s katero smo se odpeljali nazaj v dolino.
“Lep ambient, ki je bil meni doslej poznan samo v smučarskem in kolesarskem smislu, sem končno spoznal tudi v plezalnem.”
@anzecokl instagram
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.