Viewing entries in
Climbing & Mountaineering
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.
JV greben na Kukovo špico je od daleč vidna linija, ki je v meni že nekaj časa vzbujala zanimanje. Čeprav je Kukova špica prva impozantnejša gora v grebenski liniji med Vrati in dolino Belega potoka, je jugovzhodni greben na Kukovo špico pri meni do prejšnjega tedna ostajal zgolj na seznamu želja.
Mavrica življenja – Spominska smer Nejca Sedeja poteka v JV steni Nad Šitom glave z udobnim dostopom s prelaza. Kot nalašč za pozpopopoldanske ture - dolge junijske dni in vročino, ki jo je na Vršiču vsekakor znosnejša.
Bratovska smer v severni steni Srebrnjaka je (bila) lepa smer s solidno skalo za slovenske razmere in z detajlom smeri pri prehodu čez ploščo iz kota, ki se spogleduje s petico.
Pred časom je v smeri prišlo do velika podora. Nanj so plezalci že opozarjali, ko pa smo prebrali zapis iz 2021, da naj bi bil podor "stabilen", smo se odpravili v smer. Če bi podor prej videli z lastnimi očmi, se v smer ne bi podali!
Voda ob naloženih skalnih blokih teče z vseh strani, kar pomeni, da najverjetneje tudi mraz/zima še vedno aktivno opravljata svoje delo in da je samo vprašanje časa, kdaj bo še precej večji del stene/podora odletel v dolino in pokosil vse pod seboj. V vpadnici od podora je tudi kar nekaj naloženega kamenja in tudi večjih skalnih blokov, ki jih je ob udarcu padajočih skal razmajalo.
Menim, da je smeri v slovenskih gorah (in nenazadnje bolj zahodno v tej isti steni) še dovolj, da se lahko brez slabe vesti pleza (bolj varno) in z manjšim tveganjem pred grozečim podorom - pravim kolosom skalnih blokov.
Sicer pa so nad planino zares lepi in mirni konci, prav neverjetno lepo je! Srebrnjak pa čudovita gora!
Lepa smer v steni Prestreljnika, kjer v senci severozahodne strani snežno-ledni skoki razgibajo še tako zaspane obiskovalce.
V zadnjem mesecu in pol mi je bilo dano doživeti kup prima dogodivščin: visokogorske pohodniške ture, grebeni s sončnimi zahodi, dolge kolesarske ture, "ponovno" plezanje z rehabilitiranim zapestjem, raziskovanje podvodnega sveta v Rdečem morju in le nekaj dni zatem uživanje v prvih smučarskih zavojih na snegu...
Rodilom podobna sitna in vlažna tvorba nas je kot prvorodka želela iztisnit in odložit v nedrje skalovja, ki je zevalo 150 vertikalnih metrov pod nami...
Čvrste ritke in prijazni lovci na italijanski ter zagrenjeni turistični delavci in TNP nadzorniki na slovenski strani Mangarta. Pa tako čudovit je ta gorski svet Julijskih Alp!
Pred časom sem si zamislil, da bi bilo nekoč fino fotografirat nekoga, ki dejansko zna vrhunsko plezat in da bi bilo super, če bi bila to ženska. Vmes sem se moral še malo priučit pritiskat na sprožilec, a se je kmalu ponudila priložnost, ki sem jo z veseljem izkoristil...
Ker sva z Duletom delila tudi posebno dvojno spalno vrečo (Spoonbill), se noči nisva pretirano veselila, zlasti ne zaradi plinskih posledic razkroja biološkega orožja, ki smo ga bili zaužili na Črni prsti. Severni veter je pripomogel ne le k temu, da smo se hitro ohladili in zato bolj požrli kot pojedli, temveč tudi k manjšim skrbem glede sobivanja v eni slabo produšni in (pre) topli spalni vreči.
