Dežja in vode, ki bi napojila presušena tla že precej časa ni. Po hudo visokih poletnih temperaturah bi kakšna osvežitev res prišla prav. Namesto napovedi dežja je bila obetavnejša napoved perzeidov. In kje bi se lažje opazovalo meteorni dež kot visoko v gorah čim bliže zvezdam?
Odpravili smo se torej po kosilu iz razbeljene Ljubljane in se za las izognili 12 kilometrov dolgi koloni vozil pred predorom Karavanke. Pravočasno smo odvili z AC na Lesce in po stari cesti skozi Jesenice v strnjeni, a premikajoči se koloni prispeli do izhodišča v Vratih.
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo. Po njej do vselej sitnega izpostavljenega prehoda v zgornja nadstropja in od tam na greben med Škrnatarico in Dovškim križem.
Da bi nas ob opazovanju utrinkov pretirano ne zeblo, smo s seboj vzeli ustrezno opremo, med katero seveda sodi tudi fotoaparat in fotografski stativ. Tako da je noč hitreje minila, zvezdnih utrinkov pa dolgo ni zmanjkalo. Posebej lepa sta bila tudi sončni zahod in vzhod, manj radi pa se bomo spominjali sestopa.
