Zime oziroma konkretnih snežnih padavin vsaj zaenkrat za Slovenijo še ni na vidiku. Tako smo izbrali nekaj pohodniško obarvanega. Mahnili smo jo raziskovat nad Martuljek!
Gasilska na vrhu Rutarskega vršiča.
Na Rutarskem Vršiču še sploh nisem bil, čeprav sem ga že opazoval s ptičje perspektive. Omejeni s časom povratka smo tako urno grizli kolena in se v osami, tako značilni za martuljške konce, v poldrugi uri razgledovali na Martuljško skupino gora. Po krajšem premoru smo nadaljevali po grebenu proti Kukovi špici in se ves čas spopadali s tipičnim "priboljški" teh krajev - nadležnim rušjem ter krušljivo skalo.
Mr. Legenda je vmes obnovil svoje veščine drevolazenja, ki so ga v osnovni šoli skoraj stale ukora in izključitve. Prava škoda bi bila, če Slovenija zaradi tega športa plezanja po drevesih ne bi dobila inženirja elektrotehnike in specialista telekomunikacij!
Spogledovanje s Kukovo špico naprej po grebenu
Da bi ne hodili po isti poti nazaj, smo si zamislili malo bolj avanturističen sestop v neznano. S krajšim odsekom poplezavanja s škrbine v grebenu navzdol, čez rušje in še več krušljive skale, od tam pa po predirajočem se snegu pomešanem s skalovjem nazaj proti Skočnikom.
Mokri čevlji in nogavice ter od tekanja malo ošibena kolena niso nič v primerjavi s še svežimi spomini na prvo avanturo v martuljških gorah letos!
PS: Robi tvojo polovico čevapčiča sem našel v tamalem stranskem žepku foto-nahrbtnika. Vrnem ob prvi priliki!
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.