Zima pridno otresa z repom in ob vsem silnem miganju z zadnjico je nadvse privlačna. Snežna odeja namreč! Kmalu po seriji močnih padavin so se snežne razmere uredile tudi pri severnih sosedih. Ne klicala - kričala je na nas nenasitna želja po še več pršiča, še več snega, še več zime!
V pravih razmerah gre z dovolj širokimi (skakalnimi) smučmi tudi po zraku ;)
“In kot že tolikokrat doslej, smo se slabiči uklonljive volje vnovič pokorili tem nenasitnim notranjim hotenjem in zarana odkolovratili snežnim avanturam naproti!”
Na izhodišču smo se kot že tolikokrat doslej znašli avtomobili pretežno balkanskih registracij in pisani pajaci domače govorice. Omenjalo se je sicer več ur sonca in brzvetrje, bilo pa je vse prej kot to: razmeroma močan veter, ki je na izpostavljenih mestih precej “zgonil” sneg, ter megla, oblačnost in celo čisto pravo sneženje, kar je del dneva precej oteškočalo brezskrbno divjanje po prostranih pršičastih pobočjih.
Vinska degustacija?
Če imate po kakšnem čudnem naključju rajši vino kot mleko, svetujem obisk vinske kleti v Bohinju.
Po nekaj orientacijskih zapletih prebijanja na ta tisočmetrske spuste, se je nebo za krajši čas odprlo. Sorazmerno z odpiranjem neba so se odpirala tudi naša usta, ki so se kot čigumi pri 40 stopinjah razlezla v širooook nasmeh. Le na to smo morali paziti, da se nismo preveč smejali, saj smo ob veliki količini snega pogosto fasali pršič v usta.
Rad se šalim s prijatelji, da tako sneži, da se bomo vozili po “goltavcu”. To je snegu, ki ga je tako veliko in je tako rahel, da ga izpod smuči meče v obraz in sneg hočeš nočeš tudi “požreš”.
Tradicionalni slalomski zavoji.
Če je bilo na parkirišču še lepo srečati znane obraze, se je otroška narava in egoističen alter-ego vrnil takoj ob stiku s snežno podlago. Vsakdo s širokimi smučmi in podobno naravnanostjo je bil v bistvu odveč. Grega mi je skušal pomagati z nasveti, da naj za pomirjanje vzamem kakšen tablet :) A kot že tolikokrat doslej je najbojlše “zdravilo” pač to, da smučaš.
Na izpostavljenih legah je sneg tekom dne hitro podlegel močnemu vetru!
Dobrih sedem vertikalnih kilometrov pozneje je bilo vse drugače. Slabi občutki minejo, normalni človeški odnosi se vrnejo in kmalu s(m)o vsi spet prijatelji. Najbolj seveda takrat, ko je dne konec.
Pravijo, da je človek narejen tako, da si lepe stvari dobro in dolgo zapomni, slabe pa hitro pozabi. S to trditvijo bi se strinjal!
Srečno, prijatelji!
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.