Prečenje vrhov Pokljuke na turnih smučeh je bilo že nakaj časa na mojem seznamu želja. In dan žena je bil kot nalašč, da imajo žene prosto, moški pa pridni in marljivi kakor smo, sklonjenih glav odrinemo na visokogorsko tlako, z namenom prečenja od Debele peči do Velikega Draškega vrha.
Izjemna igra svetlobe in snežnih kristalčkov ob spustu po prvovrstnem pršiču.
Deseterica smukoželjnih prijateljev in članov športnega društva freeapproved se nas je zbralo na izhodišču, kjer smo se po hitrem postopku uredili, stopili na smuče, preizkusili delovanje žoln in odrsali proti planini Lipanca. Sonce je že od jutranjih ur neusmiseljno pripekalo, a je bil zrak razmeroma suh in smo bili sonca veseli.
Proti Debeli peči
V zloglasni strmini nad kočo smo se borili z velikimi kepastimi ostanki plazu (prejšnjega popoldneva?), dodatno nas je upočasnjevala borba z luknjači, kar predstavlja neuvidevne pohodnike, ki turno smučarsko gaz izkoriščajo za napredovanje in s tem smučarsko gaz uničijo in naredijo pretežno neuporabno za “ponavljalce”. Vrh strmine nas je meter stran od tabel in pol metra stran od letne poti, ki te usmerijo proti Debeli peči oz Brdom, presenetila gomila dreka in kupi uporabljenih robčkov z rjavimi programi in analnimi štampiljkami. Omamno čist visokogarski zrak so hipoma zasičile vonjave po brezbrižnih (in vsepovsod) iztrebljajočih se obiskovalcih gora.
Brda (2008 m)
“Omamno čist visokogarski zrak so hipoma zasičile vonjave po brezbrižnih (in vsepovsod) iztrebljajočih se obiskovalcih gora.”
Idilična pokrajina, na debelo posuta z lesketajočimi se belimi snežnimi kristalčki, nas je hitro premamila naprej proti grebenu Debele peči. Dlje proti vzhodu smo se zaradi smučarskih razmer, slabših od pričakovanih, usmerili nazaj proti kuclju z imenom Brda. Južno pobočje je v osrednjem grabnu od daleč, med vzponom izgledalo zelo omamno, a je bila realnost precej drugačna.
Ko me je deveterica prijateljev zaradi “moje izbire kanala” namesto širokega, a že “porisanega” pobočja ob spustu z Brd skoraj požrla, sem vedel, da moramo načrte prilagoditi, da bodo poleg razgledov v užitek tudi smučarsko-spustaški metri. Po zoprni plezariji zadenjski, s smučmi na hrbtu, smo se privlekli na izpostavljeno mesto v grebenu.
Na neobičajni lokaciji smo zapustili greben in se zaprašili v Krmo. Letošnja s snegom ne-radodarna zima nas je zaustavila ob izteku strmine nad nezalitimi prehodi. Ampak je bil zato vsak zavoj do tam neverjeten užitek prvovrstnega pršiča v veliki strmini!
Prvovrsten goltavec v varnem zavetju senčne severni strani.
Najmočnejši med nami so si pršičast spust privoščili večkrat..
Gôltavec
Gôltavec -a m Svež sneg, tudi pršič; ogromna količina snega, ki sili v usta in grlo smučarja med spustom, ki ob hlastanju za zrakom golta sneg; ob spustu je tako pršilo, da so ga ves čas goltali.
Sprostitev po turi
Po turi se priležejo topel tuš, savna, čaj… in panoramski bazen z razgledom na gore. Ekskluzivni wellness v Bohinju je prikladno blizu Pokljuki!
Mrežce (1965 m)
Po goltavcu severne strani je sledilo dvesto metrov popolnoma ojuženega gnoja z lepim razgledom na planino Javornik. Sneg se je v zgornji plasti površinsko splazil že ob najmanjši obremenitvi, zato smo bili veseli, ko smo se spustili v zavetje visokogorskega rastja. Na tej točki nas je zaradi nerešljivih težav s kožami za smuči žal zapustil prijatelj, kateremu je preostal samo še spust do izhodišča.
Debeli vrh (1962 m)
Nadaljevanje, ki je sledilo, je vključevalo vrh, katerega najvišje točke zaradi gneče ni (bilo) mogoče doseči. Na Mrežcah (1965 m) smo lahko na dan žena med drugim občudovali zadnjo planinsko modo, kjer je (pri pripekajočem soncu in vzpenjanju v kratkih rokavih) nedvomno prednjačila kombinacija najbolj instagramanih pajkic v Sloveniji in lesketajočih se puhovk, z obveznim dodatkom zloglasnih ketn’c. Zanimiv je bil tudi pogled na mogočno vzhodno steno Rjavine!
Nadaljevanje prečenja je ponovno dobilo ustaljeni ritem miru in samote, saj se je dan že prevesil v drugo polovico, Debeli vrh pa že seže izven prikladnega radija neposredne bližine katerekoli koče. Spust po zahodni strmini je bil pravi užitek, saj je bil sneg brez skorje, enakomerno težak in dovolj globok, ves čas z razgledom na Julijske Alpe in prvaka med vsemi: Triglav!
Srenjski preval med Malim Draškim vrhom in Viševnikom
Še prekmalu smo prišli na dno velike kotanje in že osmič nataknili kože na smuči. Po zapihani globeli smo se po menjajoči se podlagi vzpeli do Srenjskega prevala. Bilo je kot v pravljici: v popolni samoti, v družbi prijateljev z obilico snega (sicer spremenljive kakovosti) in z razgledi do neskončnosti…
Ablanca (2004 m)
Kot že tolikokrat tisti dan smo zategnili smučarske čevlje, zapeli smuči in odbrzeli po enakomerno veselem snegu proti uravnavi pod Malim in Velikim Draškim vrhom. Od daleč je slednji izgledal čudovito, ko pa smo se mu približali, smo (ponovno) uvideli svojo zmoto. Ob gorah pršiča, ki so se skrivale na severnih straneh gora, smo tako brez oklevanja izbrali Ablanco (2004 m) in njeno severno pobočje.
Po strmem vzponu z nekaj sitnimi prestopanji na grebenu smo dosegli zadnji vrh našega dolgega dne nad Pokljuko. Kar nasmihalo se nam je ob misli na spust, saj je na nas čakal krasen goltavec, zgledna strmina z nekaj pestrimi vložki skokov čez strme pečine in pozno popoldansko sonce, ki je kot z zlato tančico odelo našo okolico.
Osupljiv pogled: Rok v pršiču z razgledom na Julijske Alpe in na Karavanke ter del Kamniških Alp v ozadju.
Še poslednjič smo zapeli smučarske čevlje in se po slabih 1800 prehojenih vertikalnih višinskih metrih zapodili v pršič. Ne spomnim se ali se mi je bolj trgalo ob smuki ali ob fotografiranju, ko je s strani nizko na horizontu lesketajoče kristalčke snega osvetljevalo zlato sonce. Noro!
Benjamin se igra s snegom.
Za piko našega turnosmučarskega kroga na Pokljuki je poskrbel še spust z Jezerc na planino Konjščica. Zlahka bi mu pripisal najgrozovitejšo oceno, saj je bil spust eno samo pobijanje po zamrznjeni predirajoči se skorji, drvarjenje med vejami in navigacijo med skalami.
Planina Konjščica > Biatlonski center
Povratek do avtomobila na Rudnem polju smo si popestrili še z vadbo tekaškega koraka po tekaških progah vse do biatlonskega centra.
“Dobrih 20 prehojenih in presmučanih kilometrov na višinski razliki nekaj manj kot 1800 višinskih metrov in 9 ur in 45 minut pozneje, smo se srečni, zadovoljni in zadovoljeni ter utrujeni vrnili na izhodišče. ”
Udeleženec ture je ob zadnjem, že 9. natikanju kož na turne smuči vse bliže sončnemu zahodu in in vzhajajoči polni luni malo pred ciljem v enem samem stavku slikovito povzel občutja in doživetja v gorah:
“Tale naš izlet danes je pa kot 10 ur dolg koitus”
kóitus -a m (ọ̑) knjiž. spolna združitev: prekinitev, trajanje koitusa; orgazem pri koitusu.
Andrej, Benjamin, Bor K, Jaka, Jani, Primož, Rok P, Rok Ž in Uroš - hvala za družbo in super dan!
Pokukaj tudi na www.sunrose7.com
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.