Snežne vile so nas letos obdarile mnogo prej kot smo bili navajeni zadnjih nekaj let. Na veselje snegoljubcev, se zima tudi še ni poslovila, čeprav je vmes z muhastim vremenom prišlo tudi tropsko deževje, kmalu za tem pa k sreči znova ohladitev in nekaj centimetrov svežega snega.
Do Tonkine koče smo prišli na bencinske hlape po poledenelem lunaparku, od tam pa nadaljevali na polento in žgance ter hoferjevo sadno kašico.
Občudovanje zimskih čudes nad Vršičem
Duško, Simon in jaz smo se odpravili nad Vršič z željo pogledat nekaj kar sem uzrl prejšnjo zimo. Na našo žalost je bilo sipkega pršiča, ki nas je razveseljeval na poti ob hoji navzgor proti prelazu kmalu konec. Namesto puhca nas je pozdravila kloža, malce višje pa do živega skalovja spihan greben, okovan v zaplate steklenega ledu…
Psi niso več grizli, zato je bilo že gibanje po ravnem (ledu) neprijetno, prečenje obširnega pobočja, ki se je svetil kot steklena površina, pa nemogoče. Poskušali smo in po 200 metrih obupali. Lahko bi se bili mučili z derezami in cepini, a saj smo vendar decembra in šli smo smučat, ne pa na (peš) sprehod. K odločitvi je pripomoglo tudi dejstvo, da derez in cepinov nismo vzeli s seboj, zato je bilo obrnit tudi edino logično.
Ob izjemno nizkih temperaturah smo se še posebej lahko odločili za drugo, sončno stran prelaza. Da bi nam ne bi bilo prelahko, smo zaokrožili čez nekaj grabnov, kjer smo se bili primorani vrniti na sam skalnat vrh in sneti smuči. Živ led je bil namreč podlaga sipkemu snegu, ki se je premikal skupaj z nami v smeri gravitacije, ta pa je silila nekam (pre)daleč v globino.
Poskusit smo šli proti Robičju. Nekako do treh četrtin pobočja smo še vztrajali na smučeh, v strmem delu pa smo tudi za gor grede morali sneti smuči in sekati stopinje v poledenelo podlago. Vmes je še kakšnih 10 cm babjega pšena poskrbelo za cmok v želodcu ob misli na to, kako se bo snežna podlaga obnašala ob prvi močnejši otoplitvi in/ali z novozapadlim snegom.
Na trenutke sem se počutil precej neumno, saj sem ob preveč nežni brci v zmrznjeno polento zdrsnil navzdol in se skupaj s proseno kašo odpeljal nazaj proti izhodišču. Postopek sem ponovil in naletel na enak problem meter višje.
Z južne strani, kjer tudi sicer ni bilo prav nobene sparine, smo znova prišli v hladilnik, v globoko senco pod ostenje Mojstrovk, kjer nas je minila prav vsakršna misel na malico ali sploh kakršnokoli pretirano počitnikovanje na mestu.
Nosnice so nam zamrznile in z vsakim vdihom ledenega zraka smo se spomnili, da smo decembra in da je to končno tista prava, lepa mrzla zima! Po še enem poskusu, da bi si “pobliže” ogledali nekaj iz seznama želja, smo ugotovili, da nam dež, ki je bil pred časom padal do višine ca. 1900 metrov nad morjem, enostavno ne bo pustil blizu s smučmi. Z vsakim korakom navzgor smo se odpeljali pol metra nižje in tako hitro ugotovili, da ne bo šlo.
Pripravili smo se na spust in neverjetno uživali ob spustu po res prvovrstnem snegu na trdi podlagi. V kakšnih 7 doooolgih zavojih smo bili pri cesti nad Erjavčevo kočo, prečili v gozd in znova nataknili kužke za vzpon. Šli smo navzgor do bunkerja, kjer je Simon skakal v globino, od tam pa po super snegu čez gozd nazaj do izhodišča, kjer nas je čakal prevoz nazaj pred računalniške zaslone.
Odlične zavoje in srečno, prijatelji!
@anzecokl instagram
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.