OK, če to reče Grega, s katerim se poznava že vrsto let, potem nimam kaj razmišljat in grem. Pravzaprav letos mineva 20-letnica najinega poznanstva. Vmes sva doživela že marsikaj lepega, pa tudi malo manj lepega, ko sem se polomil na smučanju in ko sva bila priča požrtiji cigaretnih ogorkov na Koči na Gozdu, ko se je tečajniku Akademskega alpinističnega odseka, na katerem so bili moji alpinistični dosežki, malce skisalo od alkohola. Skupaj sva že nekdaj veliko skupaj na snegu in en dan ni enak drugemu, vodilo je smeh. Dobra volja je najboljša!
Kable vtaknem v električne vtičnice, da napolnim baterije, v nahrbtnik zložim par steklenih kosov in še nekaj elektronike, in ker so po novem klopi aktivni v gozdu že konec januarja, vzamem še klopu neprijazno trenirko za začetek marca… Nabašem vse v avto in odrinem proti najmanjši nuklearki v Sloveniji.
Čakajoč na zbirnem mestu, ki mi ga je bil Grega označil na google maps in poslal po SMS, izza vogala s strupenim džipom kmalu prihrumi Kristjan Vreček. Nabašemo bicikel, ruzake in rogovile in jo mahnemo navkreber v deželo Vrečkota, ljubkovalno in obče znano kot #vreckolandija
Če se kdo vpraša zakaj vrečkolandija, je to zato, ker glede na videno - Kristjan pozna vsako pot, stezo, potoček, padlo drevo, bando in borovnico. Slednje tudi po imenu. Edinole klopov še nima tako naštudiranih, tako da dva krvosesa, ki sem ju naslednje jutro s pinceto vlekel s svojega trupla, nimata imen.
V nevem koliko letih je z lastnimi rokami in pomočjo prijateljev uredil kopico čudovitih trailov in po videnem je to v bistvu raj na zemlji. Razen enega “novega dropa”, ki se je meni zdel, da neveščega zagotovo pahne v pekel in naravnost v smrt. Mogoče bi ga upal v nasproti smeri preplezat z varovanjem od zgoraj.
Ker smo ob naših siceršnjih izletih po gorah navadno počasni kot polži in so nenazadnje spusti v visokogorju bolj tehnični (in mi posrani) sonca pa je v izobilju, je bila tokratna izkušnja zame precej drugačna.
Hitrost metka na dveh kolesih v kombinaciji omejene svetlobe v gozdu je bila malček izziva. Malo sem rabil, da sem se privadil, pa še tako me je vsakokrat znova presenetilo, kako je priletel v vidno polje, da sem komaj odreagiral in svojimi prsti stisnil na sprožilec fotoaparata.
Ko smo opravili z borovničkami smo nadaljevali v smeri sonca. Naredili smo nekaj finih zavojev in posnetkov, dokler se nam rumena kugla ni dokončna izmaknila. Urno smo se pospravili in se prestavili še bolj na zahod, kjer sem se naposled ulegel v smrt. No mislil sem, da me čaka, ampak je bil Kristjan tako visoko na nebu, da se mi ni bilo več treba bati zase. Morad le še malo zanj.
A je bilo vendar v užitek gledati, kako se kemikaza podi po trailih in leti po nebu…
Tako sem se pa rajši stiskal k tlom in držal zaprt gobec ter pritiskal na spožilec.
Vseeno smo v dveh urah zamenjali nekaj lokacij in si pogledali nekaj res odličnih trailov, se nasmejali zgodbam o gradnji le-teh, se malo poigrali s fotkami in kolesi, dan pa zaključili s tem, kar Kristjan najrajši počne: vozi kolo! Med nogami ali na prtljažniku?
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.
JV greben na Kukovo špico je od daleč vidna linija, ki je v meni že nekaj časa vzbujala zanimanje. Čeprav je Kukova špica prva impozantnejša gora v grebenski liniji med Vrati in dolino Belega potoka, je jugovzhodni greben na Kukovo špico pri meni do prejšnjega tedna ostajal zgolj na seznamu želja.
Mavrica življenja – Spominska smer Nejca Sedeja poteka v JV steni Nad Šitom glave z udobnim dostopom s prelaza. Kot nalašč za pozpopopoldanske ture - dolge junijske dni in vročino, ki jo je na Vršiču vsekakor znosnejša.
V iskanju presežnih užitkov govtanja snega smo se odpravili k sosedom. Varen in od trum snežnih navdušencev pozabljen bukov gozd velike strmine, ki sega skoraj 1700 metrov visoko…
Vsako leto na popularnih izhodiščih in klasičnih turnih smukah opažam več ljudi, a množičnosti (in videnih neumnosti) letošnje sezone ne morem primerjati z ničemer doslej…
Lipnica pri Špiku je zapostavljen vrh, kjer je smučarij spomladi lahko dobra, pozimi pa igra na srečo.
Veličasten pričetek meteorološke zime v Bohinju, kjer na Pokljuki vlada zimska pravljica.
Zimska idila na Pokljuki, kjer je močan dež (naposled) prešel v bruhanje snega s spremljajočim zavijanjem vetra in nočni spust na smučeh čez misteriozni gozd.
Na številnih turah se je nabralo kar nekaj turnosmučarsih izkušenj. Tudi slabih! Nekaj najpogostješih in najbolj neprijetnih napak, ki si jih ne bi želel ponoviti sem v času divjanja koronavirusa zbral na kup, da mi služijo kot opomin. Dodal sem še nekaj fotografij za navdih pred novo sezono!
Brž, ko se je tudi uradno smelo gibati znotraj 212 različnih občin Slovenije, se nas je slučajno v tej osrednji dolini Triglavskega narodnega parka srečalo več prijateljev. Naključno smo imeli cilje podobne in tako v prebujajočem se dnevu okrog 5:15 pričeli s hojo proti zahodu in navkreber.
Jure Žabjek in Kristjan Vreček sta oba zgrabila za vile svoji oranžni lisici z oznako 36 in kot dva navihana dečka komaj čakala, da ju lahko našponata po bregu navzdol…
Kristjan pozna vsako pot, stezo, potoček, padlo drevo, bando in borovnico. Slednje tudi po imenu. Edinole klopov še nima tako naštudiranih, tako da dva krvosesa, ki sem ju naslednje jutro s pinceto vlekel s svojega trupla, nimata imen…
Prečenje vrhov Pokljuke na turnih smučeh je bilo že nakaj časa na mojem seznamu želja. In dan žena je bil kot nalašč, da imajo žene prosto, moški pa pridni in marljivi kakor smo, sklonjenih glav odrinemo na visokogorsko tlako, z namenom prečenja od Debele peči do Velikega Draškega vrha.
Zima pridno otresa z repom in ob vsem silnem miganju z zadnjico je nadvse privlačna…
Izrazito močne padavine in svež pršič so bili premočni dražljaji, da bi jih lahko spregledali, zato smo zapregli pse šli gazit v breg!
Ko te na vrhu gore skrbi, da ti ob pripravi na spust smuči z rok ne utrga in odnese veter, veš, da pihlja …
Vremenska napoved je obetala povprečen dan. Namesto tega pa smo nenadejano uživali v izobilju pršiča, sonca in svežih smučarskih sledi!
Lepa smer v steni Prestreljnika, kjer v senci severozahodne strani snežno-ledni skoki razgibajo še tako zaspane obiskovalce.
Kot vse kaže se bomo v Sloveniji od zime poslovili še preden bi jo dodobra užili…
Od sedlca navzdol pa eno samo vriskanje! Kaj vriskanje - huronsko kričanje! Od veselja, ko je pod smučmi neslišno pršelo v obraz in sem brzel navzdol nad hladno, a mehko in opojno podlago...
Na trenutke sem se počutil precej neumno, saj sem ob preveč nežni brci v zmrznjeno polento zdrsnil navzdol in se skupaj s proseno kašo odpeljal nazaj proti izhodišču. Postopek sem ponovil in naletel na enak problem meter višje...
Čakalo nas je še nekaj mukotrpnih prestopov prek ceste in porivanja po obcestnem zosu pomešanem s soljo in peskom. Za seboj smo pustili minljive sledi, v naših srcih pa trajen spomin na čudovit dan...
Le na redko posejane smrekice so podobno kot nenatančno obrite ženske pazduhe motile sicer lesketajoče deviško pobočje, ki nas je vabilo v svoje nedrje...
Ko se pri Podljubelju z avtom ustaviš, obrneš in začneš vozit ritenski, veš da je snega za smuko dovolj. Če te ob hoji navkreber spremlja še bučanje plazov, si v to lahko tudi povsem prepričan!
V zadnjem mesecu in pol mi je bilo dano doživeti kup prima dogodivščin: visokogorske pohodniške ture, grebeni s sončnimi zahodi, dolge kolesarske ture, "ponovno" plezanje z rehabilitiranim zapestjem, raziskovanje podvodnega sveta v Rdečem morju in le nekaj dni zatem uživanje v prvih smučarskih zavojih na snegu...
Teden šteje 7 dni. Mesec jih ima do 31. Mesecev v letu je 12. Leta pa tako hitro bežijo, da se sleherni dan, ki ga ne izkoristim v celoti, zdi kot zapravljena priložnost, za katero se zavedam, da je nikoli več ne bom mogel nadoknadit. Naj bo dež, naj pada sneg ali pa celo toča - ko ura odbije polnoč in se danes prevesi v včeraj, pomeni, da je ~1/26.000 življenja mimo. Zdi se malo, a življenje imamo eno samo!
Po nekaj minutah poganjanja smo opazili tudi modre kolesarske table kolesarskega odseka planinske zveze, kar nas je neverjetno pomirilo, saj nismo kršili prav nobene izmed številnih prepovedi gibanja v naravnem okolju...
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.