V želji po plezanju v ledu, smo se odpravili čez mejo in nazaj še enkrat čez mejo - pod Predel. Zelo pomladno razpoloženje na parkirišču nas je skoraj odvrnilo od tega, da bi šli pogledat kaj se v resnici skriva v dolini. Po enem redkih dostopov, kjer v resnici do slapov sestopaš z brega, smo se znašli v amfiteatru polnem vode. Res klavrna zima tudi tu ni prizanašala in dostopali smo po kamnih in suhi travi, snega je bilo le za vzorec.
Izobilje vode kot naravni napajalnik prijetno ohlajene vode :)
Led se je sicer delal, a je očitno na zahodu Slovenije otoplitev pritisnila že preje in sredi dneva se je namesto globoko pod ničlo živo srebro v amfiteaterčku gibalo komajda okrog ničle. Kljub vsemu smo dan izkoristili in se naplezali v vsem kar je vsaj približno izgledalo varno plezljivo.
Posilit bi se dalo verjetno še prek kakšnega zamrznenega curka, vendar brez varovanja - in to smo prepusitli tistim z večjimi bicepsi ter mošnjami med nogami...
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.