V želji po plezanju v ledu, smo se odpravili čez mejo in nazaj še enkrat čez mejo - pod Predel. Zelo pomladno razpoloženje na parkirišču nas je skoraj odvrnilo od tega, da bi šli pogledat kaj se v resnici skriva v dolini. Po enem redkih dostopov, kjer v resnici do slapov sestopaš z brega, smo se znašli v amfiteatru polnem vode. Res klavrna zima tudi tu ni prizanašala in dostopali smo po kamnih in suhi travi, snega je bilo le za vzorec.
Izobilje vode kot naravni napajalnik prijetno ohlajene vode :)
Led se je sicer delal, a je očitno na zahodu Slovenije otoplitev pritisnila že preje in sredi dneva se je namesto globoko pod ničlo živo srebro v amfiteaterčku gibalo komajda okrog ničle. Kljub vsemu smo dan izkoristili in se naplezali v vsem kar je vsaj približno izgledalo varno plezljivo.
Posilit bi se dalo verjetno še prek kakšnega zamrznenega curka, vendar brez varovanja - in to smo prepusitli tistim z večjimi bicepsi ter mošnjami med nogami...
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.