Zaradi paše na planinah, gospodarjenja z gozdovi in tudi ostalih zgodovinskih dejstev, so južna pobočja Karavank prepredena z mrežo gozdnih in gorskih cest, ki nudijo primeren naklon za vrtenje pedal in kot take omogočajo odlično izhodišče za gorsko kolesarske ture.
Kolesarja s kuliso Julijskih Alp in Triglavom vred.
Babo sem navadno drsal pozimi, pa še to zadnja leta ne, ker so hladni meseci tako skopi s snežnimi padavinami v nižjih nadmorskih višinah.
Strmino navidez olajša betonska cesta, ki vodi do koče.
Miha je imel preveč energije in je vzpon po cesti prekinjal s krajšimi spusti.
Od parkirišča pri Aljaževem kipu ob regionalni cesti smo jo skozi vas ucvrli do pričetka neskončne makedamske ceste. Po nekaj minutah poganjanja smo opazili tudi modre kolesarske table kolesarskega odseka planinske zveze, kar nas je neverjetno pomirilo, saj nismo kršili prav nobene izmed številnih prepovedi gibanja v naravnem okolju. Ker nismo bili v Triglavskem narodnem parku, smo se lahko tudi pogovarjali in smejali. A tudi tu le do tam, ko se cesta "postavi pokonci" in smo watte in kalorije namesto v opletanje z jezikom pretopili v stegenske mišice.
Tura z razgledi za dušo!
Kot je že v navadi, smo tudi na tej cesti nekajkrat "odskočili" oziroma odstopili prednost lokalnim veljakom (lastnikom zemljišč?), ki so se s svojimi jeklenimi konjički zaprašili mimo nas in si s ključi odklepali več zaporednih zapornic na poti v nebesa.
Zadnji klanec je še posebej strm, a ga betonska cesa naredi poganjanju prijaznejšega. Ob koči smo bili poleg dveh gospodov, ki sta bila do tja pripotovala z motorji, ter številnih krav - sami. Zares lepi razgledi so se bohotili v smeri Julijskih Alp in po Zgornjesavski dolini z nekdanjim jeklarskim biserom v objemu gora.
Idilične planine
Naredili smo nekaj požirkov, prežvečili okusu lubja podobne piškote ter nadeli čelade in se odzibali v dolino...
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.