Alpinistično-smučarska in snemalna odprava v nedotaknjen predel Nebeškega gorovja v Kirgizistanu
Zadnji nedotaknjeni kotički sveta
Z derezami na nogah in cepini v rokah se držim v strmem ledu v steni. Ko prestavljam nogi, se pod derazami kruši led in pada v globino. Dolga ledna linija za menoj se zdi neskončna. Soplezalca na drugem koncu vrvi opazujem skozi objektiv kamere in smemam. Ker sem na višini preko 5000 metrov, izčrpan in zadihan po težkem preplezanem raztežaju, le stežka držim mirno roko. Do neosvojenega vrha na katerem doslej ni stal še nihče, naju loči še negotovih 100 metrov…
Jaka končno v svojem elementu. V daljavi nepreplezana tisoč metrska stena neosvojenega pettisočaka. Foto: Anže Čokl
Julij sem preživel v družbi sedmih prijateljev iz ŠD Freeapproved. Arne Jeglič, Tadej Oražem, Jaka Ortar, Janez Rutar, Jani Skrinjar, Bor Šumrada, Boštjan Virc in jaz
smo se namreč odpravili na drugi konec sveta. Podali smo se na alpinistično-smučarsko in snemalno odpravo v Kirgizistan, v osrednjo Azijo. Daleč – pravzaprav zelo daleč stran od civilizacije. V deželo, ki je izmed vseh na svetu najbolj oddaljena od kateregakoli morja nasploh. V deželo herojev in legend. V deželo deviških gorskih vršacev in v deželo ene najbolj ogroženih in redkih zveri - snežnega leoparda. Iz glavnega mesta Biškek, kjer uradno prebiva 600.000 ljudi, neuradno pa še vsaj enkrat toliko, smo se z navdušujoče močnim bivšim vojaškim šestkolesnikom Ural podali na edinstveno avanturo proti goram na jugu. Iz (ne)udobja avtobusnih sedežev v predelanem tovornem prostoru vozila smo skozi okna ali bolje rečeno zastekljene line,občudovali stepi podobno pokrajino. Tovornjak s katerim smo se vozili, ljubkovalno imenujejo dušegubka.
Legendarna dušegubka ob prečkanju reke.
Nam duše sicer ni vzel, a je v oglušujočem trušču in rohnenju med vožnjo po razdrapanih cestah vseeno vzbujal utesnjenost in nelagodje. Po dveh dneh panoramske vožnje po slikoviti in razgibani pokrajini, ki je vključevala vse od skorajšne puščave do čudovitih živo-zelenih stepskih trav, smo se naposled pripeljali do zadnje, tretje vojaške kontrolne točke. Naš cilj je bil neraziskan osrednji del Nebeškega gorovja, katerega glavni greben meji na Kitajsko. Ker je del področja zaradi spremenjenih mej leta 2002 in nemirov leta 2005 še vedno pod vojaškim nadzorom, smo za vstop potrebovali posebno vojaško dovoljenje.
Deček ob cesti, kjer je Džani degustiral kobilje fermentirano mleko. Foto: Jaka Ortar
Vojak, ki je preverjal našo prepustnico in dovoljenja ter identiteto je bil pravi mali posebnež. Navzven čisto spodoben vojak je imel namreč neverjetno piskajoč glas. Ko je v že tako polomljenem besednjaku začel prebirati naša imena zapisana na dovoljenju ožigosanem z gromozanskim rdečim žigom, ob tem pa govoril s čivkajočim glasom, je večino sililo na smeh. A tem bivšim sovjetskim oblastem se ne gre smejati v obraz! Vse zariple od zadrževanja smeha so nas naposled spustili naprej, v popolno in neobljudeno divjino. V še enega zadnjih skritih kotičkov sveta!
Arne ob vzponu na neosvojen Pik Biely. Foto: Jaka Ortar
Sonce je spokojno zahajalo za oddaljenimi gorami in naposled utonilo za ostrimi grebeni. Bilo je vetrovno in hladno. Nebo so krasile milijarde zvezd. Še nikoli doslej jih nisem videl toliko. Noč je bila naravnost fantastična. Prav nič ne pretiravam, če zapišem, da je bilo pravljično lepo! Navadno me prvih nekaj dni na avanturah širomsveta spremljajo blagi občutki domotožja. Tisto ščemenje, ko se v določenem trenutku vprašaš kaj bi ta trenutek počel doma, pa kaj bi bilo doma
bolje... Kako prijetno je umivati se s tekočo toplo vodo in ležati v udobni postelji na primer. Takšne in drugačne stvari, ki jih v razvitem svetu jemljemo kot nekaj povsem samoumevnega in vsakdan- jega, na tovrstnih avanturah pa le-to postane nedosegljiv prestiž. A vendar je človek čudovito bitje z izjemno sposobnostjo prilagajanja in če le nima smole s slabim karakterjem, se navadi na še tako drugačno in neudobno okolje – daleč od civilizacije.
Prva noč nad 3000 metri na poti do baznega tabora pod milijardami zvezd. Foto: Jaka Ortar
Preudarnosti, previdnosti in izkušnjam našega šoferja se imamo zahvaliti, da smo že konec tretjega dne izogibajoč se močvirjem, po prečkanju deročih rek ter po strmih vzponih in spustih, z našim tovornjakom dosegli izhodišče za bazni tabor. Pot do travnatih ravnic ob reki smo si zamislili naravnost skozi strmo grapo polno balvanov in grušča. Vsak izmed nas otovorjen s svojo 140 litrsko ekspedicijsko torbo, nahrbtnikom in za povrh še s smučmi, smučarskimi čevlji in palicami, se je šibil pod težkim bremenom. Kolena so med sestopom malodane slišno ječala, a nas je misel, da bomo kmalu na travi poleg reke postavljali šotore, gnala dalje.
Bazni tabor
Šotor za kuhinjo in še eden za jedilnico, trije šotori za osebje in pet naših šotorov, ki so kot gobe po dežju zrastli na zeleni ravnici, je skupaj sestavljalo idiličen bazni tabor ob reki. Na 3715 metrih je bil to naš začasni dom skoraj tri tedne. Dan je ob urejanju tabora hitro minil, pošteno pa smo se nasmejali tudi našim spretnostim z lopato, ko smo kopali raznovrstne jame in jarke. Največja mojstrovina je bila vsekakor latrina, ki smo jo bili izkopali neposredno poleg balvana. Da bi se tudi naša kuharica kot edina ženska med skupaj enajstimi moški počutila dovolj diskretno, smo prostor, ki je kasneje postal stranišče z najboljšim razgledom na svetu, še dodatno zastrli s kamnitim zidom.
Otovorjeni z vso opremo smo se spustili na ravnico ob reki, kjer smo postavili bazni tabor - dom za naslednje tri tedne.
“Robniki smuči na ledu komaj kaj držijo inmed prečenjem proti grebenu nisem povsem prepričan, ali še nadzorujem smuči. Postane mestrah, saj komaj vzdržujem hitrost, ustaviti nemorem, pod menoj pa zeva neskončna prazninavzhodne stene Pik Neizvestniy.”
Nestanovitno vreme je svoj muhasti karakter pokazalo že ob prihodu, prav tako pa tudi prihodnji in vse naslednje dni. Navadno smo se zbudili v soncu in je deževalo oziroma snežilo popoldne, ter obratno. V vsakem slučaju sta bila dneva brez padajoče vode različnih agregatnih stanj zgolj dva. Sta bila pa zato tedva toliko lepša! In prvega smo izkoristili iskaje prehode čez ledeniško reko. Na naše razočaranje smo po več urah hoje v točno nasprotno smer od tiste, kamor smo želeli, prišli do zaključka, da bomo čez reko le morali mokri. Odločili smo, da bomo reko prebrodli prav pri ba-znem taboru. Preostanek dneva smo tako izkoristili za raziskovanje in občudovanje nedotaknjene okolice.
Triindvajset kilometrski dostopni marš do naprednega tabora na ledeniku (ABC).
Alpinisti se moramo na višino nad 3000 metrov privaditi in s tem preprečiti pojave višinske bolezni kot so slabost, glavobol, pomanjkanje apetita indrugo. Tako smo se odpravili na aklimatizacijsko turo in obenem poiskali najprimernejše mesto za brodenje preko reke. Neaklimatiziranim nam je ob vzponu nad 4380 m v glavah že pošteno ropotalo, pa tudi noge so postajale vse težje. Kot prvi smo stopili na vrh kopastega štiritisočaka, s katerega se je razprostiral veličasten pogled na mnogo višje in strmejše vrhove v okolici. Z nekaj sreče se nam je skozi luknje v oblakih posrečilo malce razgledati se naokoli. A že naslednji hip so se megle in oblaki kot počasna reka zlili prek grebenov in zapolnili prostor okrog nas. Pogledali smo v smeri Janeza, ki se je odcepil in jo po svoje popihal na sosednji, še višji vrh. Ker s seboj ni imel popolne opreme, vreme pa je postajalo čedalje slabše, nas je skrbelo.
Naša kuharica Elena je bila že na pogled nezmotljivo Rusinja. Z njeno dobrosrčnostjo, prikupno debelušnostjo in ravno pravšnjo prismuknjenostjo je zaokrožila lik prave kuharice. Povrh vsega je znala iz preprostih sestavin in ob vsakem vremenu pripraviti tudi odlične jedi. Ko smo tako nekaj ur po našem povratku zagledali na drugi strani še Janeza, ki se je vračal s svojega solo potepa, smo še z večjo slastjo zagrizli v palačinke, ki so se oni dan bohotile na mizi. Skupaj z Elenino domačo marmelado je bil dan popoln.
Neskončna morena vodi na ledenik Fersmana. Foto: Jaka Ortar
“Dolgi dostopi, težki nahrbtniki, neosvojeni vrhovi, neokrnjena narava, odlična ekipa, veliko smeha, hrana iz restavracije ... Vse to je razlog, da takšne avanture ne pozabiš nikoli.”
Stene gora v katere smo se namenili so od baznega tabora oddaljene več kot 20 kilometrov. Zato je bilo potrebno postaviti tudi t.i. višinsko bazo – ABC. Pot do ABCja pa je bila vse prej kot mačji kašelj. Takšna razdalja že po ravnem ni ravno sprehod, vrh vsega pa smo nosili še izjemno težke nahbrtnike. Za dodatne neprijetnosti so uigrano poskrbeli slabo vreme, nepoznavanje terena in najslabša možna podlaga – premikajoče se skale in kamni morene. Ledeniki so pred tisoče leti s seboj odnašali skalovje, ga drobili in lomili ter za seboj malomarno in neozirajoč se na prijazne pohodnike pustili pravo opustošenje. Nerodni pajaci, oprtani kot ribniški krošnjarji, smo se opotekali po premikajočih se pečinah. Opirajoč se na pohodne palice kot pijanec plota, smo po celodnevnem kolovratenju sklenili našemu mizernemu biti napraviti konec. Na precej neravni in z ostrim kamenjem posuti moreni smo uredili morenski tabor. Šotore smo kajpak postavljali v največjem nalivu popoldanske nevihte, ki pa se je proti večeru unesla. Nasmejani in utrujeni smo se zabubili v spalne vreče in zaspali kot ubiti. Pred nami se je odpiral veličasten pogled. Dosegli smo konec morene, pred katero so se kot najčistejši biseri lesketali snežni kristali. Le tu in tam je izpod svežega snega idilo kalil star, temnejši ledeniški led. Z varne razdalje smo uživali v rohneči in bobneči simfoniji podirajočih se serakov, ki so padali preko 1500 metrov visoke nepreplezane vzhodne stene najvišjega neosvojenega vrha v verigi – Pik Byiely (Grand Poohbah, 5693 m).
Napredni bazni tabor ABC na 4447 m na ledeniku Fersmana. Foto: Jaka Ortar
“Nepozabno doživetje v popolni divjini in samoti ob dih jemajočih pogledih, prelepih gorah in dobri družbi!”
Ker se je v naše močno utrujene noge že prek noči prikradla mlečna kislina, je bila hoja prihodnji dan počasna. Kot teliček, ki še nima razvite koordinacije, sem previdno in majavo stopal po zadnjih kamnih z morene in se veselil manj naporne hoje po ledeniku. Razdalje so bile – žal, znova zavajujoče. Kar smo mislili prehoditi v uri ali največ dveh, smo sopihali polnih pet ur. A se je splačalo! Dosegli smo želeni prostor in na ravnem delu ledenika Fersmana, obkroženi s samimi neosvojenimi vrhovi, zadovoljni postavili višinske šotore ABCja.
Arne v ledu in snegu.
“Z vsakim korakom se nam odpre drug pogled na nov delček gora, o katerih smo zadnji čas toliko sanjarili, in toliko manj vedeli... Pogledamna poličko, na kateri sem nazadnje namestil varovanje - zdajle pa res nočem pasti ... Prvič po devetih dneh na pustem ledeniku zagledam zelenje - nikoli doslej se ga nisem še tako razveselil...”
Pogled z varovališča na Arneta, ki pleza prve metre nove smeri na neosvojen vrh Pik Anin.
V sončnem jutru smo prisopihali do krajše, a precej strme stene. Jaka, Bor, Jani in Janez so odšli v smer na levi, Arne, Tadej in jaz pa v strm in mestoma povsem navpičen ledeni trak na desni. Najbolj napeti so bili prvi metri – tj. na samem dostopu v smer, saj smo plezali prek snežnih mostov pod katerimi so zevale ledeniške razpoke. Namesto dna smo videli neskončno temo. Problem pa je predstavljala tudi velika krajna zev. To je razpoka med spodnjim koncem stene in zgornjim koncem ledenika. Arne se je mojstrsko spoprijel s previsnim in gnilim ledom omenjene razpoke. S svojimi 195 cm je že kmalu dosegel preko razpoke in cepina zapičil v boljši led. Sledilo je šest raztežajev prvovrstnega lednega plezanja in še nekaj grebenske hoje do doslej neosvojenega vrha. Poimenovalismo ga Pik Anin (4805 m).
Kot že večkrat doslej je tudi tokrat sestop predstavljal najnevarnejši del. Na ledeniku je namreč dobrega pol metra debela oddeja starega, gnilega in mokrega snega zakrivala smrtonosne pasti. Ledeniške razpoke so bile povsod! Ko smo izžrebali kdo bo prvi nosil glavo naprodaj – hodil prvi v ledeniški navezi, si niti v sanjah nismo mislili, da bo njegov pohod tako kratek in nevaren. Pičlih nekaj nekaj metrov od stene je namreč Tadej izginil. Videlo se ni niti njegovih že legendarnih, živo oranžnih las! Vrv se je napela, Tadej pa se je s pridušenim zvokom oglašal nekje iz globin ledenika.
“Po šestih dolgočasnih dneh z mojim zlomljenim gležnjem v šotoru daleč od civilizacije, se Arne spomni, da ima v nahrbtniku knjigo! ”
Nesrečnež si je ob padcu zvil gleženj in strgal vezi. Pot do šotorov je bila dolga, gleženj pa je vse bolj otekal. Ko smo sprobali vse načine, kako bi Tadej čimhitreje napredoval proti šotorom, se je Jani žrtvoval in svoje smuči odstopil poškodovancu, sam pa noge do pasu zaril in zagazil v gnil sneg. Zadovoljen z vzponom, a zaskrbljen zaradi Tadejeve poškodbe, sem čez nekaj ur zaprl oči in v zavetju tople spalne vreče in šotora odtaval v sanje. Sredi noči me je zbudilo zavijanje vetra. Tudi ohladilo se je. Po šotorskem platnu je škrebljalo - padal je sneg! Vedoč, da z vzponi in aktivnostmi v gorah prihodnji dan ne bo nič, sem se obrnil in zaspal nazaj. Sneženje se je nadaljevalo tudi preko dneva. V snežnem metežu, megli in vetru so bili naši trije šotori kot tri zrna riža, izgubljena sredi velikih, belih in zabrisanih površin ledenika.
“Presunil me je pogled na Tadeja. Po 20 urahskakanja po eni nogi in reševanja iz ledenika,smrtno utrujen, bled in lačen, je iz servirane mu juhe brskal ven reči, ki mu niso bile povšeči!”
Jaka in Jani smučata z neosvojenega vrha po strmih JV vesinah.
11. julija smo se zbudili v kristalno jasno in zelo hladno jutro. Gore okrog nas so si bile prek noči nadele veličastna bela oblačila. A so jih zlovešče in s truščem pričele odmetavati že ob prvih jutranjih žarkih. Z Arnetom sva imela cilj ogledan že več dni. Nepreplezano impozantno severno steno deviške gore, ki razmejuje Kirgizijo in Kitajsko – Zastava (5070 m).
V neizprosno trdem ledu so nama meča na nogah dobesedno gorela!
... odločiva se, da je greben, ki vodi od sedlca protivrhu preveč izpostavljen. Poleg tega je ovešen z nevarnimi opastmi, kjer te že en sam napačen korak lahko odnese v prepad letošnje gostiteljice Olimpijskih iger, Kitajske. Raztežaj pred Arnetom sepne strmo v desno, po prehodih med skalo in lednimi trakovi. Nestrpno postopam na varovališču v senci, kjer me ob vse močnejšem zahodnem vetru tudi vse bolj zebe, ko naposled zaslišim odrešujoč: »Podriiii!«
Podrem varovanje in se pripravim za vzpon. Vzhičen, ker vem, da obstaja prehod in da bova lahko stopila prav na vrh te čudovite in neosvojene gore! Hitro izmenjava opreme – nekaj zatičev in metuljev, pa pet lednih vijakov in nekaj vponk z zankami. Prečim v desno pod previsnim monolitnim granitnim stebrom. Pokukam izza roba in... vrh! Vidim ga!
Naravnost nad menoj je, slabega pol raztežaja više. Sopem in hlastam za zrakom, noge me ne ubogajo več tako kot bi si želel. A o tem ne razmišljam. Goreče si želim vrha! Ko že mislim, da bom z naslednjim korakom kakšen meter više pogledal čez rob stene na Kitajsko, se mi vdre cepin. Spoznam, da je nad menoj samo še vršna opast. Zatulim na ves glas. Tulim tako močno, da me kljub vetru ne sliši zgolj soplezalec 60 metrov niže, temveč tudi fantje v ABC nekaj kilometrov stran. Arne srečen vrešči nazaj, saj se tudi on zaveda, da je negotovost glede pristopa na vrh naposled rešena. Po radijski postaji fantje prav tako veseli vzklike pošiljajo nazaj.
Arne v zadnjih metrih tik pod vrhom Pik Zastave (5070 m).
“Prva noč na 3800, ko smo spali na oddaljeni planoti na dostopu do baznega tabora. Nebo nad nami je dobesedno žarelo - milijarde zvezd in ledene stene so se bleščale okrog in okrog nas. Bobnenje ledeniškega potoka je nekje v daljavi prekinjalo zavijanje volkov. Dolga noč v popolni divjini sredi Azije, kjer nobena reka ne priteče več do morja…”
Zadovoljen splezam kakšne tri metre navzdol in napravim varovališče. K meni pripleza Arne in skupaj nekaj minut skušava dojeti kaj je za nama. Obenem pa me že kljuvajo tudi skrbi – potrebno se je še vrniti. Lahke poti navzdol ni, ves teren pod nama je nepoznan. Odločiva se, da bova sestopila po zahodni steni s spusti po vrvi. Sidrišča za spust urediva v ledu po sistemu abolakova. To pomeni, da v led z lednim vijakom zvrtaš dve luknji v obliki črke V. Skozenj potegneš pomožno vrvico in napravš zanko, preko te pa napelješ plezalno vrv po kateri se spustiš. To vrv zatem potegneš za seboj. Ker je stena strma razmere pa preslabe, da bi plezala navzdol, zgoraj omenjeni postopek ponoviva kar osemkrat.
Pričetek petindvajset kilometrov in 21 ur dolgega vračanja in reševanja do baznega tabora.
Zadnji spust po vrvi preko krajne zevi opraviva malo pred sončnim zahodom. Ko sva naposled oba na »varnem« ledeniku si še enkrat seževa vroke in utrujena, premražena in lačna zbereva še toliko volje in moči, da za kamero pokomentirava še spuste...
Povezana z vrvjo kot alpinista in nevidno kot prijatelja, tiho vsak s svojimi mislimi sestopava po od zahajajočega sonca rdeče ožarjenem ledeniku. Sestopava in bližava se višinskemu taboru. Z vsakim naslednjim korakom sva bliže prijateljem, bliže civilizaciji in domačim. Vračava se.
Ljubljana, september 2008.
Zahvala
Člani odprave se za pomoč in podporo odpravi zahvaljujemo podjetjem Mobitel, ProMpt, Elmareta, Anthron, Kavarna Sputnik, Sava, Rodeoteam – Bolle, Terra MSG – Mammut, Bohinj EKO Hotel, StudioVirc, Oblikovalnik.
Dokumentarni film Špaltna Ekspres - video napovednik
