Plezalni izlet na Tajsko

Prvi vtis: sopara. Neznosna vročina. Ob nekaj čez deseto ponoči na letališču, ko sem stopil iz že tretjega letala na dolgi poti, je bilo 30 stopinj in 95% vlažnost.

View fullsize

Pogled s stene, v kateri smo plezali, na otok Phi Phi.

Ker mi mnogo bolj kot vročina ustrezata mraz in suh zrak, je bil to zame še dodaten napor. Breme, ki sem si ga zavestno zadal, ko sem se poleti odločil, da jeseni obiščem Tajsko.

Dežela s 63 mio prebivalci velja za najbolj poseljeno izmed celinskih držav jugovzhodne Azije in sodi med turistično izjemno hitro rastoče. V zadnjih desetletjih pa postaja zelo popularna tudi zaradi čudovitega apnenca, ki se previsno pne nad peščenimi plažami. Raj za plezalce!

Pot nas je vodila prek Münchna, Abu Dhabija in Bangkoka v Phuket. Mestece je na božič leta 2004 hudo prizadel tsunami. Nepopravljiva škoda in smrtne žrtve. Samo pridni Tajci so bili v tako kratkem času sposobni mesto obnoviti ter turistično ponudbo ne le povrniti, temveč celo nadgraditi.

View fullsize

Ribiči in sončni zahod v Andamanskem morju.

Jutranji trajekt je bil že pošteno nabasan. Ob izstopu iz minibusa, v katerem sem od prekomernega pihanja klime skoraj primrznil na sedež, so me kot ovco označili z rdečo nalepko. Ta me je skladno z željami pripeljala do trajekta s prav tako močno klimatsko napravo.

Trajekt je z rohnečim motorjem odbrzel proti valovom Andamanskega morja. Kurz: otok Phi Phi.

Na naši levi se je nad plažo z rumenim peskom dvigala siva apnenčasta stena. V neizprosni vertikali je že visel plezalec, ki je kljuboval gravitaciji. Takoj sem si zaželel plezat!

View fullsize

S kajaki smo se podali na krajše popotovanje okrog osamelcev.

Uvodno navdušenje me je v hipu minilo. Ko sem po dobri uri plovbe v klimatiziranem prostoru stopil na krov, to je na vročino in vlago, so se mi, obloženemu s potovalno, plezalno, snemalno in drugo kramo, takoj ulili potoki potu. "Uf, tale bo pa naporna," sem si zamrmral in stopil na pomol, poln turistov.

Iskaje možnosti nastanitve za teh nekaj noči na otoku smo se kot trop ovac lovili med mnogimi ponudniki, vzklikajočimi: "Boat, boat, boat - rent a boat," ki so poleg najema čolna seveda ponujali še kup drugih storitev.

Z Duletom sva se podala v iskalno akcijo in po prvem šoku vročinskega udara stoično prenašala še neznosen smrad, katerega izvora do konca bivanja na otoku nismo ugotovili.

V garažam podobnih bungalovih so nam dodelil sobe z različno neprivlačnimi pogledi. Prvi so gledali na smetisče, drugi na podrto barako in tretji na malo obojega.

Plezalni dan na otoku Phi Phi je minil klavrno. Splezal sem vsega dve smeri in stopil na gromozanski človeški drek. Vmes sem med vzponom iz sebe iztisnil še poslednjo kapljo znoja.

Pleaznje na plaži Railay in Ton Sai.

Povratek v bazni tabor, kot sem poimenoval naše garažne bungalove, me je presenetil s številom turistov. Pravzaprav si nisem predstavljal, da na takšen otok zahajajo množice popotnikov. Prevladovali so vsekakor Angleži. S to bistveno razliko, da v Evropo hodijo pretirano rejeni, na ta otok v Andamanskem morju pa pretežno mladi, zagoreli in celo postavni. Še najbolj je kraj in scena z zabavami na plažah na trenutke spominjala na nek žurerski otok.

Po treh dneh smo imeli vročine in omejenih možnosti plezanja dovolj. Ogledali smo si še nekaj bližnjih otočkov in prihodnji dan odrinili proti celini. Natančneje v plezalski raj - plaži Railay in Ton Sai.

Vročina ni prav nič pojenjala. Pravzaprav je bilo celo obratno. Na celini je bilo prek dne, najbrž tudi zaradi manjše oblačnosti, še bolj neznosno. K sreči se je moj organizem po nekaj dneh že vsaj malo privadil na višje temperature in visoko vsebnost vlage, zato je bila želja po plezanju še toliko večja.

Prvi plezalni dan ni bil najbolj posrečen. Plezališče v džungli je bilo popolna polomija. Polno insektov in Angležev na plezalnem tečaju je nudilo bore malo plezalnih možnosti. Namesto svedrovcev pa so v skali tičale vrvne zanke dvomljive kakovosti, ki so kazale visoko starost in obrabo.

Med najbolj zlobnimi so prednjačili komarji in rdeče mravlje. Ko je bilo obojih dovolj in smo se jih s pomočjo repelenta nekako začasno otepli, nas je zalil še dež. Občasno kapljanje, za katerega smo mislili, da bo kratkotrajna tropska plohica, se je spremenilo v konkretno deževje. Preostanek popoldneva sem prebil v bungalovu, kjer so družabnejši tarokirali, sam pa sem uredil prvo polovico, to je 440 kontaktov, v imeniku telefona.

Gecko!

Po nekaj zaporednih večerih s slabim izborom jedi je bil tokratni drugačen. The Last Bar - kot že ime pove - stoji na koncu vasi. Prijazno in nekoliko ekscentrično strežno osebje, ki je vključevalo vse od pedrov, stare mame na speedu in transvestitov, je streglo neverjetno dobro hrano. Po nekaj ponovitvah se je izkazalo tudi, da je hrana neoporečno pripravljena. To je bilo zlasti pomembno predvsem nejevernemu Tomažku – meni. Je pa res, da moj želodec ne prenaša pretiranih pretresov.

Obisk zloglasne plaže Ton Sai, nad katero se bohotijo strme stene in vsem poznani velikanski apnenčasti kapniki, je bil logično nadaljevanje večnega iskanja novih plezalskih dogodivščin. Težava, ki me je najbolj pestila, je bila predvsem slaba športno plezalna forma. V teh stenah resnično uživajo tisti, ki tekoče plezajo smeri vsaj 7c in težje. Pretegnil sem se sicer v nekaj pošteno strmih metrih, a sta vročina in vlaga vzeli vsakršne upe po visokoletečih ciljih, ki sem si jih bil zastavil za oni dan.

Moj glas k izbiri zložnejše poti nazaj na vzhodno stran rta se je izkazal za veliko glasovalno napako. Džungla v pravem pomenu besede namreč res ni bila na mojem spisku želja. Žužkov toliko, da sem celo jaz nehal nergati in govoriti ter kljub žeji in lakoti pospešil korak, da bi se le čimprej rešil iz pragozda velikanskih mastnih listov, dolgih ovijalk, gomazečih in letečih krvoločnih insektov ter naporov.

View fullsize

Džani po preplezanem brzi proti morju.

Kot se za vsakega obiskovalca Tajske spodobi, je obvezen tudi obisk plezališč nad vodo. Gre za tako imenovani DWS ali deep water soloing. Plezanje nad vodo brez varovanja, kjer plezalec v vsakem primeru konča v vodi.  Ob neuspešnem vzponu je padec lahko precej boleč, ob preplezani celi smeri do vrha pa gre navadno za kontroliran skok. Nekateri najboljši plezalci plezajo na tak način izjemno težke smeri tudi preko 30 m nad vodno gladino. Padci se v takšnih primerih lahko končajo zelo grdo.

Naše ambicije so se večinoma zaključile na 15 metrih. Pa še to je bilo grozno visoko. Ob valovanju morja se nam je zdel še najbolj problematičen vstop v steno. Bili smo še malo zgodnji, v času oseke. Tudi to je malce otežilo pristop k stenam.

Ko so nas že vse pošteno pekle blazinice na prstih in je moč v rokah pošla, smo jo s tajskim kapitanom Chai-jem mahnili še na rajsko plažo. Sonce je neusmiljeno pripekalo, o kakšnem vsaj lahnem vetrcu ni bilo ne duha ne sluha. Ves čas kratkega postanka sem tako vegetiral v senci čolna. Tako ali tako sem ob edinem obisku morja ugotovil, da je pri 31 stopinjah hladilni efekt ničen.

Požrl sem še ostanke Tinetovega kokosa in že smo pluli proti plaži Ton Sai. Vročina tega dne je bila podobna življenju v pečici. Vsemu navkljub sem se zložno podal v eno precej previsno smer, v kateri sem znova spoznal sposobnosti odvajanja znoja. V 29-metrski smeri sem izgubil vsaj liter tekočine! Brutalno.

Dan je znova zapuščal ta soparni košček sveta. Mrak je spokojno padal nad zeleno pokrajino, zadnji sončni žarki zahajajočega sonca so božali le še najvišje osamelce sredi morja. Rdeče ožarjeni so, osamljeni sredi morske pustinje, stali kot poslednji pogumni vitezi, ki kljubujejo morskim silam in branijo kopno pred neskončnim morjem.

Prva jutranja hrana: zajtrk. Veselil sem se ga že od prejšnjega večera, ko sem se k spancu znova ulegel lačen. Hlastaje sem pomlatil neka jajca sumljivega porekla in se že čez deset minut zavlekel v straniščne prostore kot ranjena žival. Hitra zdravilna kura s preverjeno kombinacijo aktivnega medicinskega oglja, linexa in ostalih preparatov, in že sem bil na poti v plezališče s celotno ekipo: Jelko, Živo, Tinetom, Džanijem ter Duletom!

Plezališče 123 za razliko od ostalih, ki smo jih bili obiskali, leži na senčni strani hriba. Kakšna razlika! Vsaj v mirovanju mi je bilo prizanešeno s prehudim potenjem. Splezal sem težko smer, ki se je kot zvita kača vila preko apnenčastih kapnikov proti vrhu. Zadovoljni z izkupičkom dneva smo večer pričakali ob nudlih in rižu v priljubljenem The Last Baru.

Jutranja tančica meglic nad zalivom Rai Lay je počasi izginjala in odstirala prostran pogled na morsko dno. Morje namreč v jutranjih urah odnesejo nevidne sile bibavice, pri čemer oseka plitev zaliv spremeni v živemu blatu podobno površino.

Kajak je pod vesli neslišno polzel po nakravžljani morski gladini. Le kakšna dva metra globoko peščeno dno so kmalu zamenjale korale. Z Džanijem sva se v kajaku približala skalnemu osamelcu. Njegove od butanja morja razbrazdane stene so kipele kvišku v previsnem loku. Rahlo vzvalovano naju je morje zlahka premikalo vzdolž sten, ob katerih so vodne gmote spreminjale svojo obliko. Morje tako blizu obale ne valovi več enakomerno, temveč v vseh smereh in amplitudah brezglavo razkazuje svojo neskončno moč.

Z nekaj močnejšimi vesljaji sva kajak usmerila pod skalni obok tik nad vodo. Skala je bila na stropu oboka v celoti odeta v varovalno odejo iz školjk. Ob udarcu z veslom ob steno se je sprostil zvok, ki nama je dal vedeti, da so školjke tam že zelo dolgo. Svojo lokacijo s pogledi na neskončno lepe sončne zahode pa bodo še naprej branile s svojimi trdimi oklepi. Raze in poškodbe na veslih so takšnemu zaključku pritrdile.

Skrita zlatorumena plaža. S treh strani jo varujejo neprehodne stene. Svoj nežnejši obraz kaže le proti vodi. Morje je v enakomernih presledkih igralo na svoj slani inštrument in v duetu s peščeno plažo izvajalo tisto prijetno poletno glasbo. Tokrat plezalna oprema ni bila z mano in sem steno lahko občudoval le od daleč. Pa drugič!

Na skriti plaži z zlatorumenim koralnim peskom in eksotičnimi živalskimi vrstami.

Vodni tokovi so kajak nosili levo in desno, a sva s kaotičnim in popolnoma neuigranim veslanjem vseeno prispela do cilja. Nevajenemu tovrstnih vodnih podvigov je bila izkušnja ne le nova, temveč tudi koristna.

Medtem ko nekateri pogum kažejo z neustrašnimi podvigi na meji mogočega, se drugi odločajo za preizkus vzdržljivosti lastnih želodcev. Obisk neke zakotne in silno neugledne barakaste "restavracije" vsekakor ni bil po mojem okusu. Namesto pogumnega naročanja sumljivih jedi sem hitro skočil na že n-to tajsko palačinko z nutello in banano - in si za vsak primer privoščil kar dve. Lačen po nekajurnem veslanju sem ju zmlatil, kot bi trenil.

Pozdrav zahajajočemu soncu.

Počitniški dnevi vedno minejo hitreje, kot bi si želel. Čeprav tisoče kilometrov od doma in brez resnih sodobnih povezav, pa je občutek za čas še kako prisoten. Minljivost vsega prijetnega je brezpogojna in čeprav si še tako želiš, da bi lepi počitniški trenutki trajali dolgo, če že ne neskončno dolgo, se to ne zgodi.

Naslednja postaja: Bangkok. Rezervirali smo nek kvazi spalni avtobus, ki naj bi nas preko noči odpeljal v prestolnico Tajske. Odpeljali smo se prav zares, o spanju pa vendarle ni bilo govora! Po samo nekaj minutah smo namreč opazili ščurke! Gomazeli so po tleh, med sedeži in po okenskih policah ter med zavesami. Neobčutljivega na žužke me starši niso naredili, zato sem pretežni del 14-urne vožnje prebedel in se pazil ščurkov. Čudovita, nepozabna noč!

Izmozgan in poklapan od nevidnega boja z gomazečimi zvermi sem nato izgubil še boj s sopotniki. Prepričali so me namreč, da moramo nujno na ogled Bangkoka že takoj ob prihodu. Prodal sem dušo in že smo bili na poti na največji boljši sejem na svetu - Bangkok weekend market.

Preizkus vzdržljivosti želodca na ulicah.

Tržnica se razteza na nekaj kvadratnih kilometrih. Asortiman prodajnih artiklov bi osupnil tudi najbolj razvajene potrošnice tega sveta. Obenem pa se človek lahko zamisli nad norostjo, v kateri živimo. Ko bi le videli vse bedarije, ki so na voljo - za kupiti. Ja, kupiti! Še če bi mi bilo podarjeno, ne bi vzel, kaj šele, da bi za takšne kozlarije plačeval.

Preizkušnja je hotela, da sem spet malo tvegal. Po vztrajnem prigovarjanju sopotnikov, še zlasti fizika Tineta, sem podlegel. In jedel na ulici. Izjemno kompleksna jed tipa "plain rice" je bila čisti maksimum. Najprej sem na začudenje lokalnega prebivalstva, ki je sedelo za isto mizo, z razkužilom pobil bakterije na priboru. Počasi in premišljeno sem globoko zavzdihnil in nesel žlico k ustom. In preživel!

Glavno mesto s 7,7 mio prebivalcev pa na žalost slovi še po nečem - prostituciji. Kot zavedni turisti smo zato obiskali tudi najbolj znano četrt Pat Pong. Pestra ponudba zanj, zanjo in vse vmes. Pravzaprav imajo največ izbire prav tisti "vmes". Vse izprijene spolne fantazije se lahko za nekaj evrov uresničijo tudi najbolj nesrečnim in zafrustriranim. Za začetek večera se priporočajo razni GoGo bari. Kmalu sledijo različni showi, med najbolj znanimi je t.i. Ping Pong Show. Ker imam rajši tenis, sem ogled showa v kupleraju z zvenečim imenom SuperPussy izkoristil za pisanje emailov in s tem ubil dve muhi na en mah. Nisem gledal nagnusnih nagih mrožev na odru in se znebil vsiljive kurbe, ki se je delala, da razume slovensko. Ves čas je buljila v moj telefon! Očitno ni poznala moje potrpežljivosti, ki je v kombinaciji s strastjo do tipkanja, nenadkriljiva. Verjetno je bila prvič v življenju zavrnjena na tako jebivetrovski način. Pač tipkal sem, dokler se naposled ni naveličala. Sedeč v tistih plastičnih minimalističnih kopalkah je itak zašvicala ful. Pa je odpujsala.

View fullsize

Moški čez dan, ženska čez noč  ...

Ogled nočnega življenja se je tako zaključil. Ker nedelje doma nikoli ne izkoristim, za kar naj bi bila v osnovi namenjena, torej "ne-delo", sem se odločil, da smisel sedmega dne preizkusim v Bangkoku. In sem šel v kino. Gledat najbolj trapast holivudski film, kar sem ga našel na sporedu. Pa mi ni žal. Namesto templjev, mostov, še vec tržnic in ostalih turistom nastavljenih ustaljenih poti, sem namreč v živo doživel globoko in nezaigrano spoštovanje do kraljeve družine. Po polurnem predvajanju absurdnih reklam in tik pred pričetkom filma je namreč vsa dvorana vstala in se za minuto v smrtni tišini poklonila svojemu kralju. Osupljivo. O samem ogledu ni nič več omembe vrednega, sem pa vesel, da nisem zbolel. V kinu se mi je namreč od mraza pod nosom nabralo ivje.

Zgodnje jutranje vstajanje mi nikoli ni všeč, malenkost sprejemljivejše je le pozimi pred plezalnimi vzponi. Na zgražanje sopotnikov sem zaspal že pred deseto, medtem ko so se sami posvetili taroku in zadnjim požirkom Changa. Znamenitega lokalnega piva. Ob nekaj do petih sem tako vstal in med gibanjem prespal vso pot do letališča. Dokončno sem se prebudil šele po prvi uri letenja.

Sončni vzhod v Bangkoku.

V času pisanja tega poročila sedim v jekleni ptici. Letalo visoko nad gostimi oblaki, ki kot veličastni venci krasijo nebo Indije, za seboj pušča minljivo sled. Sled pa je v meni pustil tudi obisk dežele Tajske s prijatelji! Vendar je ta sled večna in prijetna in me bo še dolgo božala z nežnim dotikom mojega najboljšega prijatelja - spomina.

Zapis je nastal na izletu na Tajsko, 2009. Fotografije smo prispevali Jelka, Živa, Tine, Džani, Dule in jaz.