Po več tednih monsuna je bil dan premora od nenehnega deževja prava poslastica! Znova verjamem, da sonce še vedno obstaja in da tudi sije, žari in s svojimi žarki nežno boža kožo, kjer se mu le ta pokaže.
Čakanje prve porcije sveže pečenega kostanja ob morju in sončnem zahodu!
S frišnimi alpinci oziroma novimi tečajniki alpinistične šole freeapproved smo odšli na vežbo: vozli vseh sort od šnirenc do navezovanja na pas, pa vpenjanje in izpenjanje vrvi, dostop do plezališča, sestop do morja, visenje v mreži, zlaganje vrvi in tako dalje.
Skupina letošnje alpinistične šole freeapproved v kateri z 90% odločno prevladuje nežnejši spol, je vse vaje uspešno prestala, če odmislimo plezanja nevajeno kožo na prstih in otiščana stopala ter malenkosti kot so buške, praske, odprti zlomi in zvite hrtenice.
Nejc v krasnem hrapavem apnencu plezališča ob morju.
Kljub ne najboljšim napovedim in pesimističnim mislim tistih, ki so zavoljo vremenske napovedi ostali doma za pečjo, smo dan zaključili ob morju. Z vselej romantičnim pogledom na zahajajoče sonce, ki je počasi a vztrajno tonilo v morje na horizontu.
Osamljen komplet v steni.
Vsestransko spretna Skali nam je pripravila dobrote izpod peke, Tadej pa je nenadejano privlekel ven brener in pospešil pripravo oglja. Letos požara sicer ni bilo, ker je bila velikost litoželeznega gašperčka za skupino nekaj ducat lačnih ust premajhna, ampak bomo nadoknadili prihodnje leto, ko bomo znova kurili na odprtem ognju, katerega mogočnost tradicionalno opisujemo z več deset metri visokimi ognjenimi zublji, kjer kostanja ne pečemo ali žgemo temveč uparjamo!
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.