Po tem, ko je že kazalo, da bom le 8 ur pred vkrcanjem na letalo ostal hospitaliziran v ljubljanskem KC, sem razum (ga sploh imam?) potisnil vstran in se odločil, da odpotujem. Za prvo objavo po povratku z društvenega roadtripa, kjer se nas je dva ducata članov Freeapproved aktivno potepalo po najstarejšem kontinentu, poznanim tudi pod imenom Afrika, naj za najavo potopisnega predavanja služi le nekaj uvodnih fotografij...
Sonce se poslavlja za grebeni Atlasa.
Kamele, ki v resnici to niso. Enogrbim živalim na štirih nogah se namreč reče dromede.
Medtem ko je naša srca grelo prijateljstvo telesa pa prasketajoč ogenj, je naša družba v saharski puščavi najprej doživela dež, zatem pa se je odprl pogled na milijarde zvezd brezkončnega vesolja (dež v sahari je bil v resnici nekaj dežnih kapelj, ampak že za to moraš imeti tam dol menda preklemansko srečo).
Ob sončnem vzhodu je za nas amaterske samouke osebe s fotoaparatom v roki kulisa puščave kot nalašč za portretno fotografijo.
Hoja navkreber po peščenih sipinah je pravzaprav enaka kot gaženje v domačih gorah pozimi. Le kanček bolj vroče je. Plezanje na puščavskem soncu pa je vsekakor nekaj drugega.
Presenetljivo hladno je bilo plezanje ob jutru in na dolinskem prepihu.
Pravi štirikolesniki za prave avanture brezpotij ali bolje rečeno brez-cestij.
Poznopopoldanski rumeno-rdeči svetlobi v visokih stenah nad dolino ni para!
Prvovrsten užitek pri plezanju do 40 m visokih smeri v odličnem hrapavem rdečem apnencu.