Plezalni obisk mame vseh celin
Popotovanja v dežele tretjega sveta so koristne. Služijo kot opomnik - so opomin za naše razvajene riti, za osiromašeno dušo in duhovno stanje ter ozkogledost. Opomin temu, da nam je v naši podalpski deželici še vedno preveč lepo: če še toliko vreščimo čez politiko, se pritožujemo nad sedanjim ekonomskim stanjem ter vsesplošno brezbrižnostjo, ki je kot najhujša kuga zajela mnoge Slovence, se niti slučajno ne približamo bedi in žalosti, ki predstavlja vsakdan milijardam ljudi v deželah tretjega sveta.
Fanta razmišljata kakšno prihodnost jima bo prinesel jutrišnji dan.
Aktivni prvonovembrski izlet Športnega društva Freeapproved v Maroko
Razburljiva vožnja čez vodne kanale prek katerih često vodi cesta.
Na Staro celino smo pripotovali z Bentk prek Rima in pristali v Casablanci. Lenobni letališki delavci v kontroli in carini so si vzeli čas za prihajajoče turiste. Nekje v povprečju 15 minut je trajal pregled potnega lista preden so z vihravo kretnjo pritisnili žig v potni list in nezainteresirano odkazali premik naprej. Po zapletih z astronomskimi varščinami za najeta vozila, ko smo morali za en avto plačati več kot je njegova nabavna vrednost, smo naposled vdihnili suh in s smogom obogaten zrak. Casablanca, ki je glavno (vele)mesto, kot mnoga druga po svetu že na prvi pogled postreže z velikanskimi razlikami. Od najrazkošnejših vil z bazeni in ograjenimi parki do primitivnih barakarskih naselj, ki so le lučaj oddaljena od prej omenjenih. Bogastvo na eni in revščina – ne, beda! – na drugi strani… Zadnje ure deževnega dne smo izkoristili za ogled mesta in se po prvi in edini (na žalost to ni hec) dobri hrani v Maroku odpravili k spancu. Čez noč se je bilo zjasnilo in po zgodnje jutranjem ogledu največje mošeje Hassan II, smo se veselili pobega od mestnega vrveža.
Prvi del naše poti je bil turistično obarvan. Ogledovali smo si znamenita mesta in labirinte znotraj velikanskih obzidij, ki se jim reče medina. Stara mestna jedra so prepredena z ozkimi uličicami, ki jih je že pošteno načel zob časa. A ne zgolj v klasičnem pomenu besede, temveč tudi v smislu ponesrečene modernizacije. Električno kablovje, ki ga zlahka zamenjaš za velikansko sračje gnezdo, se bohoti visoko nad prašnimi tlemi na vsakem koraku. Po ulicah, kjer so nekdaj tovorili z osli, danes uporabljajo dostavna vozila. Neusmiljeno se prebijajo čez ozke prehode in z vsako dostavo s seboj odnesejo delček zgodovine s kakšnega vogala prastare ulice ali obzidja.
Fantek se igra na puščavskem pesku.
Z rimskimi ruševinami, muzeji in mestnimi jedri smo hitro opravili. Naše želje so bile usmerjene na jug: v gore in na puščavo. Vzorno urejene ceste, ki po kvaliteti povečini prekašajo domače, nas popeljejo čez Atlas. To je gorovje, ki se razteza približno 2500 km v širino prek Maroka, Alžirije in Tunizije ter razmejuje Mediteran od Saharske puščave. Najvišji vrh je Toubkal (4167 m).
A naš prvi stik z Atlasom je bil zelo površinski. Čez prelaz smo smo se namreč zgolj zapeljali, saj smo si bili pohodniške cilje zadali za zadnje dni, ob povratku. Neustavljiva želja nas je po dolgem dnevu vožnje odložila v zakotnem delu še bolj zakotnega mesteca Errachidia. Bila nam je to že četrta noč v mestih muslimanske vere, a se pozdrava Alahu ob petih zjutraj še vedno nismo navadili. Po velikanskih zvočnikih, ki so kot topovi kakšne bojne ladje širom mesta krasili stolpe, se je razlegal plehek zvok vselej iste vsebine. Dasiravno je bila molitev nam neukim in v polsnu nezavednih vedno slišati enako, se je dolžina molitve razlikovala. Včasih le nekaj minut, spet drugič pol ure. Bila je to moja poslednja noč, ko sem spal brez silikonskih zamaškov v ušesih…
Nepopisna svinjarija in onesnaženje v mestu Fes, nedaleč stran od predelovalnice usnja iz živalskih kož vseh sort.
Saharska puščava
Dramskega trikotnika nimajo le gledališke predstave in filmi. Tudi naše popotovanje je v mojih iskrivih očeh petega dne počasi dosegalo nekakšen mini vrhunec. Odpravljali smo se namreč v saharsko puščavo. V svet o katerem sem doslej vedel le malo. Ob površnem pogledu je puščava suha, pusta, brez življenja… Kakšna napaka! Čeprav mi je bilo pred leti v okolici Dubaja že dano ogledovati si peščene sipine in hoditi po njih, je bilo tokratno doživetje presežek. Namesto s štirikolesnimi gromozanskimi rohnečimi avtomobili smo šli tokrat v puščavo na hrbtih kamel. Pravzaprav dromed, kakor se reče enogrbim kamelam, ki so (edine) primerne za jezdenje. Med hojo čez sipine nas je obdajala tišina in neskončna peščena panorama, ki je ob zahajajočem soncu pripravila pravi spektakel: rdečkasto poslavljajoče sonce namreč peščeni puščavski prah v zraku še dodatno razplamti in z močnimi kontrasti sinje modrega neba nad nami smo bili kot na drugem planetu. Nevajenim puščavskih prizorov smo široko razprtih oči zrli v tisočere peščene sipine in v več deset metrov dolge sence naših teles na hrbtih kamel. Silhueta skoraj dveh ducatov članov Freeapproved na kamelah ob zahodnem soncu sredi puščave se mi bo za vselej vtisnila v spomin.
Osemnajstero članov Freeapproved na hrbtih enogrbih kamel (dromed) ob zahajajočem soncu jaha vse globlje v saharsko puščavo.
Že dolgo mi ni bilo tesno pri srcu. Vsaj ne tako močno, kot mi je bilo tega večera pod milijardami zvezd ob ognju v saharski puščavi. Mlad fant Abdul, musliman, ki je bil gonjač naših kamel na katerih smo prijezdili globoko v puščavo med visoke sipine, je pripovedoval svojo življenjsko zgodbo… Praznoval je svoj rojstni dan. Menda prvič po dolgem času. Nekaj časa je bil še zadržan, a kmalu stegnil roko po Pastisu. Toimensko žganje so prijatelji uporabljali za razkuževanje želodcev, Abdul ga je veri navkljub skrnil. Za živce, za pogum, morda kar tako? Kdo bi vedel… Tako kot so kaplje žganja polzele po njegovem požiralniku navdol, toliko bolj zgovoren je postajal. In ko se je izza prejšnjega “nasmeha za tujce” in pretirane dobre volje prikazal (bolj) pravi Abdul, smo obnemeli.
“Ni bil torej samo naš občutek, da te želijo v Maroku na prav vsakem koraku prevarat in ogoljufat, kar naj bi bil tam sicer del kulture. Po pripovedi mladega Abdula celo med družinskimi člani, sosedi in sodržavljani ni nič bolje!”
Abdul (na levi) praznuje svoj rojstni dan ob ognju pod zvezdami.
ŽALOST V SRCU DOMAČINA
Prepotoval sem dobršen del sveta. Ampak nikjer še nisem slišal takšne izpovedi, kot od tega mladega muslimana. Fant se mi je po svoje zasmilil. Med izpovedanim je najbolj presenetil del o tem, kako grozen se mu zdi njegov lasten narod. Tega nisem doživel še nikjer! Slovenci smo pregovorno zlikavi do sosedov, kakšno slabo rečemo čez tega in onega, ampak na koncu debate ali pogovora (zlasti) s tujcem, vseeno zaključimo vsaj kolikor toliko kulturno o ljudeh s katerimi sobivamo in domovini katere rodno grudo tacamo. Abdul pa je skozi svoje oči opisal bedo in vso temačno plat njegovega koščka sveta. Ni bil torej samo naš občutek, da te želijo v Maroku na prav vsakem koraku prevarat in izdat, kar naj bi bil tam sicer del kulture. Po pripovedi sodeč tudi med družinskimi člani ni nič bolje, pa med sosedi in ostalimi državljani. Je fant morda le iskreno govoril o tem, kar si v t.i. modernem svetu pogosto ne upamo priznat? Da so odnosi nemalokdaj površinski, prijateljstva vse ohlapnejša, veze brez pravega zaupanja…
Peščeno hribolazenje
Hoja po sipinah je zelo podobna gaženju svežega snega. Le kanček bolj vroče je. Z vsakim korakom, ki ga narediš navgor, se ga polovico vrneš nazaj. In enako je moč najti mesta na grebenu, kjer je pesek bolj rahel ter nasprotno na privetrni strani, kjer je bolj zbit. Pojava klože resda ni bilo zaznati, a prečenje grebenov nekaj kilometrov nazaj v smeri izhodišča, čez drn in strn po sanjski pustinji, je onega vzhajajočega dne pričaralo prvovrstno hribolazniško avanturo.
Ogenj v taboru med puščavskimi sipinami globoko v saharski puščavi pod milijardami zvezd!
Tisoč besed ne bi bilo dovolj, da bi opisal naravne lepote tiste noči in prebujajočega jutra v Sahari. Zato sem kar precej fotografiral, da si bom v prihodnosti laže osvežil spomin na puščavske avanture – plamteči sončni zahod, spanje ob prasketajočem ognju pod milim nebom posutim z milijardami zvezd in rojstvo novega dne, ko tam daleč, zelo daleč na obzorju za sipinami - sonce počasi rine navzgor, vse višje in po občutku vse bližje…
Plezanje v rdečih stenah in planinarjenje v Atlasu
Dolge (30-45 m) smeri v perfektnem, hrapavem in čvrstem rdečem apnencu!
Plezalci smo na svoj račun prišli v soteski Todra. V mislih si predstavljajte Paklenico z nekaj popravki: stene obarvajte rdeče, odmislite vsakršno gnečo in zlizane smeri. V Todri sem splezal ene najlepših metrov svojih športno plezalskih smeri – vrhunski hrapav apnenec rdečkaste barve, odlično opremljena varovališča in vmesno varovanje. Kjer tega ni - poči kar kričijo po metuljih in zatičih. Zares idealno mesto za plezalske avanture od kratkih in dolgih enoraztežajnih smeri pa vse do 280 metrov visokih preizkusnih kamnov. In meni najlepše in za tisto pravo dopustniško športno plezarijo najpomembnejše: kratek dostop! S hotelske sobe peš do plezališča in prvih smeri samo 7 minut. Pri čemer sem upošteval postanke za fotografiranje, preobuvanje in kratko malico.
Če smo po vzhodnem delu maroškega Atlasa rinili navzdol, smo po zahodnem - hočeš nočeš - morali navzgor. Preko 2300 metrov visok prelaz smo dosegli po vijugasti cesti. Hladnejši in bolj svež zrak je napolnil naša pljuča, ko smo se razgledovali po okoliških ciljih vrh prelaza. Zavili smo na presenetljivo dobro stransko cesto, ki služi za dostop do čisto pravih, aktivnih rudnikov. Od tam smo s super-počasnim planinskim tempom nadaljevali vzdolž dolgega osrednjega grebena. Centralna lega našega brezpotja nudi dih-jemajoče razglede širom Maroka. S 3550 m visokega vrha na bolj razgiban in za odtenek rodovitnejši sever ter puščavi podoben, pust jug. Višina je kaj hitro opomnila nase in zavoljo hitrega vzpona, dehidracije prejšnjih dni in žgočega sonca – so v moji glavi že odmevali zvonovi.
Poslednji dan pred odhodom smo znova preživeli v mestni džungli, drenjajoč se med ljudmi najrazličnejših kultur, med domačini in turisti, v ozkih ulicah in konfuznih trgih Marakeša. Ob pitju čaja na elitni lokaciji glavnega trga in opazovanju pripravljajočega se mega-vrveža s poznopopoldansko tržico kot na dlani pod teraso na kateri sem sedel, nisem prišel do nobenega revolucionarnega spoznanja. Po desetih dneh peska, žgočega sonca, kaotičnega prometa in nategunskih domačinov sem znova spoznal že poznano – Slovenija je lepa! Saj ne da v Sloveniji ne bi imeli pokvarjenih posameznikov, take ali drugačne politike in pregovorno hecnih sosedskih odnosov… Ampak Slovenija je moja domovina!
“Saj ne da v Sloveniji ne bi imeli pokvarjenih posameznikov, take ali drugačne politike in pregovorno hecnih sosedskih odnosov… Ampak Slovenija je moja domovina!”
Prispevek je bil objavljen v Planinskem vestniku, januar 2015.
V nadaljevanju še nekaj izbranih fotografij s pripisi v galeriji...
