Opozorilni napisi, ki opozarjajo na tisto zaradi česar smo v prvi vrsti sploh prišli: svež sneg!
Kljub vse častitljivejši starosti so spomini na mojo adolescenco še vedno živi: znova sem vstal ob uri, ko je šla večina vrstnikov šele počasi na zabavo. Jaz pa spet proti "tistim dolgočasnim hribom", s katerimi so me zbadali od 1. letnika gimnazije naprej. Ob nekaj čez polnoč sem tako namesto raznoraznih alkoholnih mešanic vase zlival hladno vodo zmešano s pomarančnim sokom in se kot prenažrt rimljan trudil z mikronskim koščkom sira. Očitno se zgodnjega vstajanja in predvsem zajtrkovanja nikoli ne bom navadil. Oprtal sem si fotografski, ABS - plazovni in potovalni nahrbtnik ter se prestavil na ulico, kjer je taksi še enega namesto na žur pripeljal na izhodišče za dolgo pot v hribe - Bora. Čez nekaj minut se je pripeljal še vročičen in kašljajoč Klemen z vnetim grlom, in že naslednji hip smo bili trije pršiča željni na 700 km dolgi poti v visoke Alpe.
Kot se za prave smučarske nadebudneže spodobi, smo tudi tokrat prispeli na cilj skoraj eno uro pred odprtjem žičnic. Tako je bilo še dovolj časa za hranjenje, napajanje in druge nujne opravke, za katere prek dneva, ko je na gori skoraj meter svežega pršiča, ni časa!
“There are no friends on big powder days!”
Ko se zgodi t.i. powder alert v razsežnostih kot se je ob še enem obisku sončne strani Alp nad Aosto, enostavno ni drugih primernejših besed kot še en zimski pornič. Že tretji po vrsti! Fotografije in zgodbi prvega porniča tukaj in drugega porniča tukaj. Napovedanih 50 cm - 100 cm svežega snega se je uresničilo, dasiravno je meter snega ležal le v res najbolj skritih kotičkih, drugod pa je bila sveža - pršičasta snežna oddeja debela 40 do 80 centimetrov. Vsekakor več kot dovolj za zelo spodobne užitke v globokem snegu!
Na zavetrni strani je bilo nekaj izpostavljenih prehodov absurdno-na-debelo zasneženih in s tem tudi precej zaskrbljujočih ob prvem srečanju onega dne.
Nestrpnost nas je dajala že prvi dan. Ampak želja po vnovični prvovrstni smuki v pršiču je bila enostavno prevelika, da bi ravnodušno prenašali trenutke tik preden se končno odpro vrata žičnic. Na poti navzgor, v bela nebesa - kot bi se lahko reklo onega dne - smo preverili delovanje žoln, namestili ročke za sprožitev lavinskih nahrbtnikov ABS in zategnili sponke smučarskih čevljev. Do nebes nas je tako ločilo še nekaj poslednjih minut... Minile bi v tišini, če bi ne bilo z nami zgovornega Bora, ki je pač res zelo redko tiho. Beri: Bor nikoli ni tiho!
Klemen v globokem snegu brzi na drugo stran gore!
Ker smo po številnih obiskih področja zdaj že kar malo "udomačeni" tako na terenu kot specifičnih lokacijah z najboljšim snegom, smo po precej zarisanih prvih sledeh v pobočjih hočeš-nočeš nabasali tudi na nalogo gaženja in urejanja prve sledi na položnem terenu. Na primer na dnu doline, ko se je potrebno vrnit na izhodišče. Posebno izpostavljen odsek si bom zelo dobro zapomnil, ko smo za enako razdaljo kot ob naslednjih vožnjah potrebovali bistveno več časa. Namesto 5 minut položne smuke smo potrebovali skoraj celo uro! Bolj kot čas pa me je skrbela (ne)stabilnost snežne oddeje in še bolj neugoden iztek v primeru, da bi potegnil plaz. Da je bilo nelagodje tistih nekaj dolgih trenutkov še večje, so poskrbeli še sneženje, meglice in vsesplošna slaba vidljivost.
Prednost lovljenja pršiča v majhnih skupinah, kar pomeni maksimalno 4 vsaj približno enako navdušene in kondicijsko pripravljene prijatelje, je v zares veliki količini presmučanih terenov. Samo prvi dan smo tako presmučali več kot 10.000 višinskih metrov pršiča, pri čemer nam je kot prvim kup časa vzelo gaženje in utiranje smučin nazaj v civilizacijo z dna dolin. Ob krajših, le nekajdnevnih oknih prostega časa, je potrebno dneve dobro izkoristit in tako smo povečini presmučali dve liniji v času, ko so ostali širokoploski smučarji naredili eno.
Bor in Klemen se sprašujeta kje so ostali smučarji? A moramo res vse sami zvozit?
Za malico ali kosilo pa tako ali tako ni bilo časa! Na poti v društveno hiško smo se ustavili le še na pici in v mini-marketu. Mimogrede lahko povem še, da v tem marketu dela gospa zrelih let, ki govori srbsko in smo jo ljubkovalno klicali milfica. Sprva je bil vzdevek mišljen kot hec, ko naju je prvi dan nakupov z Borom precej zatrapano gledala. Ko pa je naslednjega dne pričela Bora osvajati in spraševati kaj delamo in kje smo zvečer, se nam je zdel izraz povsem na mestu.
Ob koncu dne se mi je mislim da prvič zgodilo, da nisem pregledal niti vseh fotografij, ki sem jih bil čez dan posnel. A razlog je bil tehten; neprespana prejšnja noč, ko smo potovali čez Padsko nižino proti Alpam ter celodnevno smučanje, gaženje in skakanje v pršiču niso ravno doprinesli k spočitemu mozgu.
Bor skozi okno naše koče zre v idilično sneženo noč!
Smučanje prvega dne smo čutili predvsem v nogah, naše misli in vsesplošno utrujena telesa pa so si neskončno želela kvalitetnega spanca, t.j. dobrega počitka in regeneracije, saj nas je prihodnje jutro čakal raj brez premora! Kar z drugimi besedami pomeni celodnevni napor brez prestanka.
Prebudili smo se v jasno in hladno jutro. Iz kleti je vel rezek vonj trohnečih trupel, saj so se tam na grelno-sušilnih aparatih bohotili Borovi smučarski čevlji in se preobražali v suho in udobno-smučljivo stanje. S Klemenom sva omamljena pobrala vso opremo in se z zlepljenimi pljuči povzpela po stopnicah nazaj na plano in v življenje.
Če smo bili prvega dne nestrpni, je bila živčnost in razpoloženje na perfekten sončen drugi dan na povsem drugem nivoju. Klemen, ki Bora še ne pozna tako dobro, si je gotovo mislil, da je blazen. Prijatelju - društveni kolegi mu pravimo mojster diskretnosti in to vsekakor ne zaman. Če dotlej ne, potem vsekakor onega dne ob nekaj minut do devetih ni bilo junaka v gondoli, ki bi ne bil vsaj malo naveličan njim nepoznanega slovanskega jezika. Stali smo namreč na prvi gondoli, ki omogoča dostop do več deset najbolj prvovrstnih spustov po globokem snegu. Lahko si je predstavljati, da v gondoli nismo imeli edini želje čečkati po navidezno neskončnem belem platnu tega sončnega dela Alp.
“Kot podivjani garjavi psi za rodovniško kuzlo slokih tačk smo se zagnali iz gondole ter hiteli zapenjat smučarske čevlje in smuči. Na tak dan si iskreno večkrat mislim, da če me ne bo pokopal plaz, me bo pa gotovo pobralo od srčne kapi!”
Kot podivjani garjavi psi za rodovniško kuzlo slokih tačk smo se zagnali iz gondole ter hiteli zapenjat smučarske čevlje in smuči. Na tak dan si iskreno večkrat mislim, da če me ne bo pokopal plaz, me bo pa gotovo pobralo od srčne kapi! Res je, da na višini čez 3.200 m srce vsaj malo hitreje bije, a pravi razlog seveda tiči drugje. Ko vidiš prostrana pobočja pred, nad in pod seboj, povsem neporisana in na debelo zasuta s šampanjcem, si vsekakor želiš "prvi nazdravit", kar v prostem prevodu pomeni, da se prvi spustiš in presmučaš neporisano pobočje in na njem pustiš minljive sledi. In res nismo prav nič odlašali - takoj smo se pognali z vso hitrostjo navzdol!
Klemen na dobro skritem področju, kjer smo v miru in brez pritiska risali ene najlepših zavojev v letošnji sezoni.
Števec hitrosti smuke se je ustavil pri 125,21 km/h, kar v pršiču niti ni čutit.
In risali smo ves dan! Vsaka naslednja vožnja je bila večji užitek, glasneje smo vriskali in še hitreje smučali. Ko sem kot majhen še smučal po progah, se mi je smuka med 70-90 km/h zdela blazno hitra. Tega dne v Alpah ob eni izmed ravnih smučarskih linij, ki sem jih bil ubral po relativno strmi pršičasti strmini, pa je moj GPS inštrument zabeležil hitrost smučanja 125,21 km/h. Pršič te pač potegne vase in ne razmišljaš toliko o hitrosti, kot o tem kako lepo plavaš - ali bolje rečeno letiš - po puhasti podlagi. Pripominjam pa, da me smučarski strokovnjaki svarijo, naj tej elektronski meritvi ne verjamem preveč.
Drugega dne smo bili kljub kar nekaj prisotnih freeriderjih, ki so na sončni dan očitno precej bolj pogumni in mnogoštevilčni, ves čas smučali po neporisanih terenih. Smo si rekli: "Gremo mi po svoje", in z nekaj poznavanja terena in znanja smučanja tudi v strmejšem terenu - do zaključka dne vozili nove linije čez koluarje, flanke in bowle. Vse po nepopisani opojni sneženi podlagi!
Kvadricepsi naših nog so sicer že imeli nekaj podlage prejšnjega dne, zato smo postopoma tempo umirili. Del našega dne smo prebili še na snemanju z Matchstick Productions, ki pa onega dni niso bili edina snemalna ekipa prisotna na sanjskem pršiču. Pod Monteroso sta se one dni z nami namreč mudila tudi profesionalna smučarja Eric Pollard in Chris Benchetler.
Smučanje čez oblačke in pristanki v najmehkejši pršič, ki ga pretežni del dneva ščiti senca, ki jo mečejo visoki grebeni na drugi strani doline.
Preko osemsto višinskih metrov neporisane flanke pršiča ob samo enem delu enega samega spusta! Sanjsko!
Če nas je prva dva dneva še razvnemala živčnost in teža pričakovanja prihodnjega dne, je bil poslednji, tretji dan povsem drugačen. Z nekaj smole je Bor staknil hude žulje po nogah zaradi napačnih nogavic in spleta nerodnih okoliščin. S tem pa se je podzavestno pripravil na to, da bo smučal manj. To se sicer ni zgodilo - je pa breme velikih pričakovanj padlo z njega in tako smo sproščeno, skorajda v osami znova ves dan raziskovali in risali prve smučine v prostrana pobočja. Geslo izleta "Gremo mi po svoje" se je dodobra zasidralo v podzavest in res smo uživali kot packi!
Zadnji dan smo izkoristili kot je treba in smučali dokler se doline niso znova skrile v sence veličastnih gora. Nemara je najbolj razveselil prav poslednji spust dneva s preko 1.600 m višinske razlike. Res je, da se je bilo zanj treba potrudit in povzpeti na vršni greben na lasten pogon, a kaj ko je na drugi strani za poznavalce čakal rajski spust! Velika strmina, poznopopoldansko sonce in čudoviti prehodi, ki so sicer dostopni in namenjeni predvsem heli-ski smučarjem in sledi katerih smo gledali z nasproti ležečega grebena prejšnje dni. Kakšen nepopisan raj je bil to! Eno samo vriskanje in čisti užitek!
V popolni osami s Klemnom v dolino pršiča in skokov čez oblačke.
Trije dnevi so minili kot bi mignil. In če je do takrat že pošteno pošla moč naših nog, je moč sonca le naraščala. Najbolj direktno osončena pobočja pravih naklonin so samo v enem dnevu precej spremenila svoje lice in zanamci, ki so prihajali lovit pršič naslednje dni, menda niso bili več deležni tako polnovrednega doživetja.
Bor z veliko hitrostjo riše dolge zavoje v pršič na osrednjem pobočju v objemu visokih Alp.
Smučanje v pršiču terja precej fleksibilnosti in tudi močne volje - vozit se daleč in tik pred zdajci - tja, kjer sneg je, pada - teren pa nudi obilico možnosti za smuko. Najbolj optimalni dnevi zime in razmer za smuko v pršiču se počasi iztekajo, a ni hudič, da zime ne zgrabimo za rep in zarišemo še nekaj minljivih sledi v omamna bela pobočja.
Še prej pa izkoristimo nekaj redkih dni, ki jih je letošnja zima namenila lednim plezalcem! Pik pik škrip škrip sledi!
Za zaključek pa še galerija z izborom fotografij s pripisi in fotozgodbo. Izbrati zgolj 45 fotografij izmed več tisoč se je izkazalo za kar trd oreh.
