Takole se je zgodil Dubaj. Prav od začetka…
»Pozdravljen! Imaš kaj časa v decembru? Bi nekam odleteli in nekaj posneli, za 4-5 dni?« ******
»Ravno snemamo v Julijcih. Pokličem, ko pridem domov in preverim koledar.«
»Prav. Adijo.«
»Adijo.«
******
In nato v naslednjih dneh:
»Živjo. V ponedeljek se gre v Dubai. Zmontirano mora biti pa potem do konca decembra. Danes moramo vedeti, če utegneš. Sicer moramo najti koga drugega. Poleg tebe gre lahko še kdorkoli. Vse plačano. «
»Super, sporočim.«
»OK, javi danes tekom dneva.«
»Adijo.«
»Adijo.«
******
Nisem prav dolgo premišljeval. Zlasti zato, ker sem pred dnevi zasledil, da je v Dubaju možno smučati. Smučanje sredi puščave? Pogledam na internet in se prepričam, da je to dejansko res, in že obrnem telefon.
******
»Pozdravljen! Lahko grem. Imam čas.«
»Dobro, sporoči ime oziroma podatke tiste, ki bo šla s teboj. Še danes.«
»Odlično, javim.«
»Adijo.«
******
Čez slabo uro pošljem SMS in zadeva je urejena! Gremo v Dubaj!
******
Še nekaj časa nisem povsem dojel, da odhajam v Dubaj. V hitro razvijajoče se velemesto srednjega vzhoda, kjer se zlivajo kulture, in je vse skupaj usmerjeno predvsem v razvoj. Zamislim se, da imam res veliko srečo, saj letos kar precej potujem. Potovanj se je namreč že kar nabralo in še jih je v planu. Ob povratku z Dubaja sem tako letos že 16-ič frčal po zraku. Za nekaj časa bo plastične letalske hrane dovolj.
******
Na megleno ponedeljkovo jutro se odpravim v mesto, kjer prevzamem letalski vozovnici, vavčer za hotel in avtomobilske prevoze. Skočim še na RTV Slovenija na kratek sestanek in nazaj domov. Na kup zložim vso snemalno opremo, velik stativ, hitri polnilec, računalnik in nenazadnje navržem še nekaj praznih kaset. »Dobro«, si rečem, ko je najpomembnejši del poleg dokumentov in denarja zapakiran. Iz omare privlečem še nekaj kosov oblačil, za katere mi je že takoj jasno, da jih nikoli ne bom potreboval, ter jih zložim v torbo. Pa saj je vseeno – tako ali tako ni tiste težke kovačije, ki me spremlja na alpinističnih avanturah in šteje vsak (kilo)gram. Ker sem na zadnjem poletu, s sicer najboljšo letalsko družbo The Emirates, z Grego in Dzanijem skupaj plačal preko 400 EUR za pičlih 12 kilogramov odvečne prtljage, jo tokrat vseeno stehtam. Ah, le za borih 19 kilogramov jo je! Vesel dodam še nekaj malih dodatkov v gigantsko odpravarsko torbo in že sem pripravljen.
******
Na polet z Brnika ob 18:40 naju z Nike odpelje moj brat. Medtem ko zunaj vse močneje sneži, se vkrcamo na letalo in poletimo ob predvidenem času. Po eni strani žalosten, da (spet) zapuščam domovino (in to v sneženju!), a po drugi vesel, da bom spet videl nove kraje.
******
V Muenchnu ni sledu o snegu, le mrzlo je precej. Kar težko si predstavljam, da bom že čez dobrih 6 ur daleč stran, na tridesetih stopinjah nad ničlo.
******
Polet hitro mine, saj ga večji del prespim. Glava mi omahuje levo in desno, a utrujenost prejšnjih dni me vseeno drži v spancu.
******
Ob prihodu na mednarodno letališče Dubaj, po vsega le dobrih petih mesecih, že opazim spremembe. Trenutno je v Dubaju preko 5000 gradbišč in eno izmed njih je letališče. Vse kar gradijo, raste 24 ur na dan. Več izmen brez predaha dviga, širi in veča stavbe, parke in ostalo. V enem letu bo letališka zgradba še enkrat večja kot je sedaj, priletelo pa bo še enkrat več letal. Zaenkrat pristajajo v razmaku približno treh minut, čez leto dni bodo letala bojda pristajala vsako minuto. Po prometu bo v enem letu Dubaj dosegel, v treh pa presegel trenutno najbolj prometno letališče London Heathrow.
******
Šofer zamuja oziroma pozabi na naju in tako četrt ure prebijeva ob izhodu iz letališke zgradbe. Opazujem kako neverjetno urejeno imajo vse skupaj. Taksisti imajo svojo linijo, usmerja jih posebej za to funkcijo dodeljeni možakar. Šoferji in ostali privatni prevozi imajo svoje parkirišče, kjer v ravni vrsti stojijo očiščeni avtomobili.
******
Vožnja do hotela hitro mine. Mesto deluje precej izumetničeno, precej umetno. Dubaj namreč nima prave zgodovine, saj je ta del, ki ga občutimo/vidimo tujci, star manj kot 30 let. Kot ribiški zaselek in manjše trgovsko središče je sicer obstajalo že prej, a so ostanki le-tega prazgodovina. Nekaj jo je sicer možno videti v muzeju, a ob ogledu le-tega nekaj dni kasneje, name ni napravila posebnega vtisa. Celo mesto je kot eno samo veliko gradbišče. Poleg zelo urejenih stavb namreč stojijo gromozanske jame v katerih se tarejo marljivi delavci vseh narodnosti. Vsebino torbe preloživa v omare in že odpeketava novim dogodivščinam naproti.
******
Nevedna taksistu naročiva, da naju odpelje v »City Center«. Upava, da bova prišla do velikih nebotičnikov, zanimivih arhitekturnih dosežkov, znamenitih hotelov in tako naprej, a se namesto naštetega taksi ustavi pred nakupovalnim centrom. »Deira City Center« je do nedavnega veljal za največje nakupovalno središče v Dubaju. Malce razočarana se sprehodiva po gromozanski stavbi polni trgovin in restavracij in k sreči odkrijeva majhno stojnico z napisom »The Big Bus – Dubai Tours«. Pristopiva in se, kljub zasoljeni ceni, odločiva za. Čez petnajst minut že sediva na sedežih zgornjega nadstropja avtobusa brez strehe in se peljeva na t.i. Obalno turo. Mesto je mnogo večje, kot sem si predstavljal. Mestno jedro v principu ob obali, blizu starega pristanišča. Ker pa turizem predstavlja 80% BDP, je logično, da se vse skupaj pomika predvsem tja, kjer so turisti: obala in hoteli, velika nakupovalna središča ter ostale atrakcije.
******
Že od daleč zagledam znamenito obliko luksuznega hotela Burj Al Arab-a. Hotel s sedmimi zvezdicami naj bi kot najbolj luksuzni hotel na svetu, predstavljal obliko jadra. Navadno me arhitekturne kreacije ne ganejo pretirano, toda ta hotel je resnično zanimiv. Stoji na umetno zgrajenem otočku in se v nebo dviga s 351 metri višine. Premore najhitrejše dvigalo, ki se dviga s kar sedmimi metri na sekundo. Na letališče vas pridejo iskat bodisi z enim izmed sedmih belih Rolls Roycev ali pa kar s helikopterjem. Tako je –tiste, ki na noč odštejejo preko 10.000 ameriških dolarjev, čaka helikopterski prevoz iz letališča naravnost na hotel oziroma pristajalno ploščad, ki je hkrati tudi teniško igrišče. Vse to dobrih 300 metrov nad morjem. Burj Al Arab je v le nekaj letih postal ikona Dubaja, saj krasi pretežno vse razglednice, fotografije in predstavitvene filme ter turistične kataloge.
******
V času obiska poteka tudi mednarodni filmski festival, kjer se po rdeči preprogi sprehajajo različni znani obrazi tako Holywooda kot tudi bližjega in vse hitreje rastočega Bolywooda. Za tiste, ki morda ne poznate: Bolywood je Indijska različica Holywooda, le da je tu filmska industrija v še večjem razmahu in tudi število filmov in televizijskih serij strahovito narašča.
******
Prihodnji dan je na vrsti t.i. Mestna tura. Big Bus naju odpelje v že prej omenjeno pristanišče ter tisti malenkost starejši del mesta. V pristanišču se tare raznoraznih prekupčevalcev; velike ladje s Kitajske pripeljejo ceneno robo, ki ga potem ročno pretovorijo na manjše, starinske ladjice, s katerimi se potem peljejo do ostalih pristanišč Arabskega polotoka. Nazaj grede stojimo v gostem prometu. Število avtomobilov namreč skokovito narašča. Cena goriva je 6-krat nižja kot v Evropi, poleg tega pa tudi ni davkov na avtomobile. Zato so le-ti cenejši kot v državah, kjer jih izdelujejo.
******
Končno se odpraviva na smučanje. Res je – smučanje v Dubaju. Pa ne po peščenih sipinah, kar je še kako zabavno, vendar po snegu. Poleg trenutno največjega nakupovalnega središča, t.i. Mall of the Emirates, so zgradili smučarski center. Nič kaj okolju prijazno, zlasti iz energetskega vidika. Povprečna zunanja temperatura skozi leto je okoli 30 stopinj, na pokritem smučišču pa solidnih tri pod ničlo! Poleg tega je ena stena v celoti zastekljena. Zdaj pa presenečenje… Prepričan sem bil, da je sneg Arabcem pač tuj in da jih kaj takega gotovo ne zanima preveč. Ko pa želim vstopiti, mi povedo, da za danes ne bo nič. Sprašujem se zakaj, a že kmalu zagledam nepregledne množice ljudi, ki v kolonah čakajo na (obvezno) izposojo opreme ter »vstop v zimo« oziroma na sneg. Vse narodnosti ter oba spola, otroci in mladi ter stari – vsi rinejo notri. Mineva me upanje, a se še ne dam. Vseeno pristopim do enega izmed potrpežljivo čakajočih Arabcev in ga povprašam kako dolgo že čaka. Nakar mi odvrne, da se je v dveh urah premaknil že za 10 metrov. Sicer fantastični tehnološki dosežek, a toliko slabša smučarija me naposled mine, zlasti zato, ker mi na blagajni še enkrat zatrdijo, da za danes ne izdajajo več kart. Vseeno sem vesel, da vidim največje pokrito smučarsko središče na svetu (in še to je v puščavi!), čeprav moje noge ne stojijo na smučeh. Vesel pa nisem le zaradi smučišča samega, temveč bolj tehnološkega dosežka iz vidika ohlajanja tako gigantskega prostora na temperature pod ničlo z enakomernih umetnim zasneževanjem, poljubnim izbiranjem vremena in tako dalje.
******
Petek izbereva za safari. Izpred hotela naju pobere mlad šofer, za katerega se kasneje izkaže, da ima rahla fanatična nagnjenja. Vse skupaj pa je skrbno premišljeno. Z zverinskim štirikolesnikom nas šest potnikov odpeljejo proti jugu, ven iz mesta. Kmalu se začne puščava in kar naenkrat na horizontu opazim kolone avtomobilov na peščenih sipinah. Kajpak sem vedel, da je vse skupaj zelo turistično, a si ne bi nikoli predstavljal, kakšen »biznis« je to. Na stotine turistov v klimatiziranih avtomobilih čakajo svoje šoferje, ki spuščajo tlak v pnevmatikah za terensko vožnjo. Iz naše agencije se zbere vsaj 15 enako poslikanih avtomobilov polnih turistov. Vsi lepo v vrsto. Bolj divji šoferji z mlajšimi potniki spredaj, družine in ostali zadaj. Vse premišljeno, do najmanjše podrobnosti. Naš šofer odpne varnostni pas, ki ga je imel na cesti in ob strogih predpisih ves čas pripetega, v radio vstavi kaseto (CDja namenoma ne. Zakaj? Beri dalje.) in pohodi plin. Glasba je za moj občutek precej preglasna; tako glasna, da sploh ne slišim 5 litrskega motorja kako rohni in melje pesek v strmih in razgibanih peščenih sipinah. Prvih petnajst minut ga naš šofer tako žge čez najbolj strme, najbolj odsekane in razdrapane sipine, kar jih je moč najti. Družinice lepo potujejo bodisi 50 metrov levo ali desno od nas, po veliko bolj blagih neravninah. Kaj kmalu prispemo na eno izmed najvišjih sipin, kjer se avtomobili ponovno naberejo kot ovce. Vsi lepo v vrste. Avtomobilom odprejo pokrove motorjev, da se le-ti hladijo, medtem ko turisti opazujemo fantastično puščavsko pokrajino ter uživamo v rahlem vetriču ob zahajajočem soncu. Prekmalu se odpravimo dalje, v nekakšen kamp sredi puščave. Že ob vhodu nas čaka v ledu ohlajena pijača vseh vrst ter mize, ki bodo kmalu polne hrane. Bolano. A tako to očitno tukaj gre. Se pa ne počutim preveč dobro v tej klasični »turistični« koži. Pa vendar moram pohvaliti neverjetno organiziranost in prijaznost organizatorjev safarija. Stranišča sredi puščave s tekočo vodo so mnogo bolje urejena, čista in prijazna kot marsikatero javno stranišče v središču Ljubljane. Kaj šele kakšna višje ležeča stranišča! Po večerji in trebušnih plesih se odpeljemo naprej in čez dve uri že ležim v postelji in pregledujem posnetke puščavske pokrajine. Odlično! ******
Tako. Kot bi mignil je minilo pet lepih dni v Dubaju. Preveč bi moral tipkati, da bi napisal in podrobneje opisal vse, kar sva doživela, videla ali obiskala. Z napisanim pa si boste najbrž lahko ustvarili vsaj grobo predstavo o tem zanimivem in bliskovito rastočem mestu, ki bi ga čez 10 let rad ponovno videl. Pa ne za to, da bi šel po nakupih, v staro pristanišče (ki ga ne bo več?!), temveč zato, ker bo gotovo moč videti najbolj nore, drzne in nenavadne stavbe, mostove in objekte. Mimogrede pa še tole… V izgradnji je umetni otok, ki bo sestavljen iz manjših otočkov in polotokov, prav tako kot svet. Anglija je že prodana za borih 120 milijonov dolarjev, za Slovenijo pa bojda še ni povpraševanja. Vas zanima? ******