Tedenski plezalni obisk obljubljene dežele na zahodni obali ZDA
Za razliko od dosedanjih prvomajskih počitnic, ki smo jih bili s Freeapproved navadno planirali več mesecev vnaprej, oziroma smo za destinacijo vedeli že jeseni prejšnjega leta, sem Kalifornijo izbral dobesedno čez noč. Skorajda bi lahko zapisal, da je šlo v primerjavi s prejšnjimi leti za impulzivno odločitev. Res pa je, da sem že dolgo razmišljal o granitnih velikanih zahodne obale ZDA. Idealne temperature in ugodne vremenske razmere, ki prebivalcem plezalnega dela Kalifornije preko 300 dni na leto prinašajo sonce, so bile le še dodatna motivacija za polet prek luže, pa čeprav le za dober teden dni.
Joshua Tree je Disneyland za plezalce!
Nekaj smole je naneslo, da sva s Dušanom, prijateljem in društvenim kolegom, vseh deset tisoč kilometrov prek Atlantika in kontinentalne ZDA potovala vsak posebej. Dule je poletel z letališča pri Trstu in jaz iz Ljubljane. Sočasni ugoden nakup kart prek spleta se je tehnično sfižil. Prav na hitro sva uredila še dovolilo ESTA, ki nama je od Aljaske preteklo (kako hitro gre čas!) in že sva v potovalne torbe zlagala vrvi, gore metuljev in zatičev ter ostalo plezalno navlako potrebno za plezanje v granitu. Ker sva bila “preozka” za ta širše poči in offwidthe, se zahvaljujeva Marku Lukiču, ki nama je prijazno posodil ta gromozanske frende, kot metuljem pogovorno pravimo plezalci.
Spakirana in v pričakovanju novih dogodivščin sva tako za 8 dni in 9 noči odpotovala čez lužo!
Eden najbolj kičastih prizorov Pacifiške obale ZDA - zaščiten naravni rezervat in prepovedano približevanje.
Amerika je drug svet
Kalifornija je v marsičem posebna. Tudi v tem, da se ljudje dejansko zelo veliko gibajo v naravi in se ukvarjajo z mnogimi športi!
V ZDA sem bil nazadnje leta 2012, ko smo živeli eno najlepših društvenih avantur na odročnem predelu Aljaske. A v resnici takrat nisem imel veliko stika z Američani, saj smo kaj hitro pobrali šila in kopita in se zakadili naravnost v osamljene, dotlej še neosvojene in neimenovane gore na Zahodu.
Stik s prebivalci Los Angelesa, Santa Monice in okoliških okrajev je bil prijetno presenečenje. Toliko prijaznosti, odprtosti in (tako zaigranih kot pristnih) nasmehov, da sem hitro pozabil kako "zategnjen narod" smo Slovenci. Iskreno dvomim, da temu botruje zgolj prej omenjenih preko 300 dni sončnega vremena. Tudi politika in gospodarsko stanje ne. Sem pa prepričan, da je za to "kriva" kultura in način sprejemanja ljudi. Res sem bil vesel, ko sem takoj občutil pozitivno razmišljanje, patriotizem in voljo do dela. Lastnosti, ki jih je pri sodržavljanih žal iz dneva v dan manj, vse več mladih pa se izseljuje. Konec koncev so se samo iz našega športnega društva Freeapproved v Kalifornijo preselili že štirje mladi - izobraženi in perspektivni Slovenci.
Kilometre pod noge ali bolje - v avto in naokrog
Med drugimi zanimivi spoznanji je bilo prav gotovo (znova) tudi to, kako zelo majhna je naša podalpska deželica. Brez hitenja jo po dolgem prevoziš v treh urah. V tem času pa se spotoma lahko pofočkaš še v nekaj plezališčih, vidiš gore in čez dve uri še morje. V Ameriki je nekoliko drugače, saj so dimenzije gromozanske. Dopoldan prvega dne sva se še malo zadržala v Los Angelesu in ob tamkajšnjih znamenitostih, nadaljevala do Santa Monice in kmalu je bil čas, da jo mahneva plezat - zato sva nenazadnje tudi prišla v ZDA! Ker nama je nagajala s seboj prinešena navigacija, sva spotoma zavila še v trgovino in kupila iPad ter podatkovno SIM kartico, da sva imela na poti ves čas dostop do interneta. V košarico sva navrgla še plezalke za granit in sončno kremo. Odločitev o stalnem dostopu do interneta na poti se je izkazala za več kot perfektno! Rezervacije hotelov, napotke za vožnjo do destinacije in najbolj priporočene plezalne smeri sva tako pridobivala med vožjo in kar sproti kupovala digitalne plezalne vodničke od področja, kjer sva se dani trenutek nahajala.
Dnevi v Kaliforniji so v splošnem potekali po ustaljenem kopitu: zjutraj sva vstala - prve dni zaradi časovne razlike še zelo zgodaj, potem pa vsako jutro kakšnih 15 minut pozneje. Spokala sva stvari, pojedla (čim obilnejši) zajtrk, obiskala trgovino z živili za malico, kupila pijačo za prek dne in odšla plezat. Po plezanju sva - navadno pozno popoldan - zmetala plezalno navlako v avto, se preoblekla v civilna oblačila in odpeljala do prve restavracije. Po hitrem kosilu sva se prelevila v kralja cest in potem več ur potovala po širokih cestah do naslednje destinacije. Ko sva jo dosegla, sva praviloma znova zavila v restavracijo na večerjo in se potem zavlekla v hotel k zasluženemu počitku. Naj omenim, da so restavracije z zelo spodobno hrano izven velikih mest precej cenejše kot pri nas. Tudi najem avtomobila je silno ugoden. Mesečni najem le-tega je namreč cenejši, kot če imaš avto v Sloveniji v lasti in zanj plačuješ obvezno zavarovanje, registracijo ter porabljeno gorivo.
“Iskreno povedano se mi je ob razmišljanju kaj bi ob srečanju z medvedom storil, še najbolj realna zdela možnost, da bi otrpnil in se posral v hlače. Pa naj me potem požre Balkanca smrdečega, če si upa!”
Prvič v življenju sem se v živo srečal z medvedom v naravnem okolju.
Spusti po vrvi nazaj na sonce. Na realna tla sva se bila spustila že po prvih preplezanih raztežajih!
Najdlje sva se zadržala prav v nacionalnem parku Joshua Tree. Kamni, kot bi jih nametal plezalcem prijazen Bog, ležijo vsepovsod in le nekaj minut od ceste oziroma najbližjega parkirišča. Dostopi so tako nekajminutni, plezalnih smeri pa je v enem plezalnem vodničku preko 6000. Dejansko bi si človek, če bi želel preplezati vse, potreboval vzeti več kot eno samo življenje časa! Fantastično!
radosti čvrstega granita
Ob najinem prihodu je bilo potrebnih več streznitev. Prva naju je doletela že v prvi plezalni smeri, ki je bila sicer ocenjena samo s V+ (UIAA). Še ne navpična široka poč mimo velikega previsa je že takoj klicala po iznajdljivosti in se nama še neogretima zelo dobro vtisnila v spomin. Tudi z naslednjim raztežajem ni bilo nič drugače. V 40 metrih plezanja sem uspel zatakniti enega samega metulja par metrov nad stojiščem, potem pa cel raztežaj - do tik pred vrhom - ničesar. Imel sem cmok v grlu in samo senci ter neverjetno suhemu zraku in svežim temperaturam se imam zahvaliti, da sem ohranil trezno in hladno glavo. Res je bil ta prvi dan, sicer še zmačkanima od časovnega zamika, dober pokazatelj takratne granitne (ne)vplezanosti.
V izstopnem raztežaju in preplezani smeri sva ravno začela uživat!
Toda dnevi so minevali in vsak naslednji je bil boljši, midva pa suverenejša: plezalke so se navadile plat in poči, noge hrapavega granita in trenja, blazinice in komolci različno širokih in globokih poči. Kmalu so bile skrbi prvega dne pozabljene in nastopil je čisti užitek. Takšen, ki ga v slovenskih hribih žal ne doživiš prav pogosto - ko brezskrbno plezaš in se vlečeš za vse, kar lahko s prsti stisneš. Brez skrbi, da bi ti karkoli ostalo v rokah, da bi se ti odkrušil stop ali oprimek. Šport v najboljšem pomenu besede, ko namestiš metulja in veš da drži bolje kot klin in ko natakneš zanko čez dober rogelj in je občutek enak, kot če bi vpel svedrovec. Nepopisno lepo!
kače in medvedi
Nemalo skrbi so nama povzročali tudi rjavi kosmatinci, ki jim pravimo medvedi. Zlasti na področju parka Yosemite in Lake Tahoe je medvedja grožnja precej resna, ampak so lokalci navajeni kosmatincev in medvedi ljudi; sledijo nekaj preprostim navodilom, da se izognejo raznim zapletom. Na drugi strani pa so prav turisti tisti, ki delajo napake in te lahko vodijo v težave. Pozabljajo hrano v avtomobilih, v vrečah za smeti, dišečih stvari ne obesijo na drevo in tako dalje. Zlasti v parku Yosemite na račun nespametnih turistov vsako leto pokončajo kakšnega ubogega medveda.
Medvedi imajo menda neverjetno dober nos. Ker imam sam težavo nažret se za cel dan na zalogo, sem onega dne s seboj vzel nekaj Beef Jerkyja (sušeno surovo meso v vrečki - suha mesnina). Ampak bliže kot sva se prihajala k stenam in dlje kot sva bila od ceste, bolj me je bilo strah. Dejansko sem si začel predstavljat, da kljub temu, da imam hrano zapakirano v vrečki in globoko v nahrbtniku, da me bo slej ko prej zavohal kosmatinec. In ker sem v tem taistem nahrbtniku poleg hrane nosil še celo premoženje fotografske opreme, sem se začel spraševat, kaj bom storil, ko bom medota zagledal. Se bom delal mrtvega? Bom glumil gljivo? Bom odvrgel nahrbtnik, odskočil vstran in splezal na prvo drevo? Tekel po bregu navzdol? Iskreno povedano se mi je ob razmišljanju kaj bi ob srečanju z medvedom storil, še najbolj realna zdela možnost, da bi otrpnil in se posral v hlače. Pa naj me požre balkanca smrdečega, če si upa!
V gozdu z gigantskimi sekvojami stvari postaviš v perspektivo. Kot človek proti naravi, se počutiš zelo, zelo majhnega!
Domišljija je delala svoje in sam sebe sem pripravil do tega, da me je postalo resnično strah. Šla sva že mimo številnih opozoril, da sva na področju medvedov, gozd pa je postajal vse bolj gost in odročen. Pravzaprav vse bolj prikladen za počitek našega rjavega kosmatinca. Najbolj navdušujoč pa je bil po vsem doživetem zadnji opozorilni stavek v plezalnem vodničku Chrisa McNamare, ki nekako povzame posebnosti okoliša, v katerem sva plezala in kjer sva preživljala tisti lepi dan:
“There is an abundance of rattle snakes and bears in the area. Watch your step!”
Eden najlepših plezalnih koncev Kalifornije - področje Lake Tahoe.
V prostem prevodu bi to preprosto pomenilo pazi kod hodiš, na območju, kjer se gibaš je veliko medvedov in kač klopotač. A kot pravi pregovor - pogumi imajo srečo - sva nadaljevala s hojo in preventivno udarjala s palico nekaj metrov pred najimi nogami ter oprezala še za kačami. K sreči nisva videla nobene. Tudi medved naju ni požrl, čeprav je bil v nekem trenutku blizu (glej fotografijo više zgoraj - tisto žal ni živalski vrt ali medved za ograjo).
Po plezanju v Joshua Tree sva se preskusila tudi v Yosemitih. Zanimivo se je bilo pogovarjati s poznavalci, ki so dejali, da je v Yosemitih najbolj tipična plezarija poči/granita, saj je od intenzivne aktivnosti ledenikov v ledeni dobi, prav v Yosemitih najbolj "zglajen" in s tem zahtevnejši za pležo granita manj vajenih. To sva kaj kmalu ugotovila tudi sama, pa čeprav sva imela časa dovolj samo za plezanje krajših dvo-tro-raztežajnih smeri v "podstavku" velikana - El Capitana. Zgornja nadstropja sva tako z odprtimi usti gledala le od spodaj in se čudila dimenzijam te ogromne granitne trdnjave!
Dolina in istoimenski Nacionalni Park Yosemite. Na levi zaščitni znak parka - El Capitan!
Nama najlepša plezalna področja so se nahajala v širšem okolišu Lake Tahoe, kar je že precej na severu Kalifornije in blizu meje zvezne države Nevade. Tam sva se naplezala in naužila razgledov, da se nama je še dolgo kolcalo in kamor se gotovo še vrneva! Če ne prej - pozimi na pršič!
Na tem kalifornijskem roadtripu sva idealno združila oboje: plezanje in popotniško radovednost. V tednu dni sva naredila preko 3500 km in ob plezanju v nacionalnih parkih videla tudi druge lepe kraje in plezalne destinacije. Najina krožna tura v smeri proti urinemu kazalcu je potekala okvirno takole:
- Los Angeles z okolico,
- Joshua Tree NP,
- Sequoia NP,
- Yosemite NP,
- South Lake Tahoe,
- Tahoe City,
- Sacramento,
- San Francisco,
- Santa Cruz - Big Sur
- in vzdolž pacifiške obale nazaj v Los Angeles,
od koder sva poletela in se vrnila v domovino.
Za zaključek lahko zapišem, da me je Amerika resnično pozitivno presenetila. Vsi sicer pripominjajo, da Amerika, kot sva jo videla, ni tista "prava", saj sva bila vendarle v Kaliforniji. Najbolj premožni in "duhovno" najbolj razviti ameriški zvezni državi. Ampak to kar sva videla in doživela v Kaliforniji, je tako zelo nad pričakovanji, da se bova tja zagotovo (in kmalu) še vrnila.
Na tem mestu se še enkrat v imenu obeh prav lepo zahvalim Lukiču za posojene metulje ter Brigiti in Mitji za velikodušen sprejem v San Franciscu, zanimive oglede mesta in seveda udobno brezplačno nočitev v njunem novem domu v tem dinamičnem in trenutno globalno najbolj zaželenem metropolisu na svetu.
Golden Gate - simbol mesta San Franciso in zahodne obale ZDA. Fantastičen urbani razglednik!
