Bivakiranje v dobri družbi je kot češnja na torti.

Sončni vzhodi in zahodi v gorah so v mojem najožjem izboru najlepših trenutkov v naravi. Trajajo kratek čas in so malokje tako lepi in doživeti, ko če jih gledaš prav z gora samih. Za to pa je potrebno bodisi zgodaj vstati ali bolje - počakati tam, kjer je najlepše - na vrhu!

Nekaj praktičnih napotkov za bivakiranje v snegu, se mi že dolgo mota po glavi. Že pred časom pa me je k pisanju vzpodbudil tudi ugleden novomeški producent. Poleg splošnih in najbolj očitnih zakonitosti zimskega bivakiranja, ki jih je moč prebrati v vsakem gorniškem priročniku, ki opisuje tipe bivakiranj od snežnih lukenj, rovov in iglujev, optimalno lego in orientacijo ter ostala "pravila", je še nekaj pogosto spregledanih, a praktičnih malenkosti, ki turo z načrtovanim bivakiranjem v snegu naredijo prijetnejšo in predvsem udobnejšo! Nekaj malega o (pretežno) opremi sem nekoč že zapisal tukaj.

Najprej seveda pojasnilo, da spodnji zapis ni posledica nekakšnega znanstvenega raziskovanja ali analiz, temveč zgolj moje osebno doživljanje gora pozimi v snegu, med spanjem na vrhovih, grebenih in drugod v gorskem okolju, tako v Sloveniji kot tujini, v različnih razmerah in temperaturnih razponih od 0ºC pa do -34ºC, kar je obenem tudi najhladnejša noč, ki sem jo prespal v spalni vreči na prostem.

In morda bo pričujoči zapis komu olajšal odločitev, da se spravi na zrak in doživi fantastično zimsko avanturo pod zvezdami. V hotelu z milijardami zvezdic.

Oprema za zimsko bivakiranje

Odvisno od tega ali gre za načrtovan ali nenačrtovan bivak, se oprema nekoliko razlikuje. Če nas preseneti noč in smo primorani bivakirati nimamo s seboj praktično ničesar, če pa že ob planiranju vzpona računamo s tem, da bo potrebno noč prebiti na prostem, s seboj za zimsko bivakiranje vzamemo najmanj:

spalno vrečo,
spalno podlogo in
(odvisno od vremenskih razmer) bivak vrečo ali bivak šotor
kuhalnik in posodo za taljenje snega, potrebno za pijačo/hrano

Ob večji količini snega je za bivakiranje pozimi nepogrešljiva tudi lopata, ki jo imamo navadno zaradi plazovne varnosti tako ali tako s seboj.

Najbolj pogosto spregledan kos opreme oziroma kos, kateremu marsikdo ne posveča posebne pozornosti, je ustrezna spalna podloga.

Spalna podloga je pomembna ne zgolj zaradi udobja samega spanca, temveč tudi (ali predvsem) izolacije. Nimam namena reklamirati posameznih proizvajalcev, zato povsem po strojniško in objektivno na mestu stoji nasvet, da je za zimsko bivakiranje oziroma spanje na snegu najboljša podloga s čimvišjim razmerjem izolativnosti (vrednost R) in teže. Najbrž ni potrebno poudarjati, da so samonapihljive podloge idealne za zimo, saj so lahke, zložljive in omogočajo spanec primerljiv slabšim "jogijem" v zavetju doma.

Primera izvrstne zimske podloge sta na primer Cascade Designs NeoAir X-Lite ali za hujšo zimo in ostrejši mraz še boljša podloga Neo Air X-therm.

Kot primer neprimerne podlage za zimsko bivakiranje istega proizvajalca lahko izpostavim Thermarest Z-Lite, ki je sicer čudovita podloga za spanje v poletnih mesecih, ko pa enkrat samkrat spiš na njej pozimi, ko piha veter in se hočeš-nočeš sneg nabira v "mehurčkih" (mini bazenčkih) in nima kam odteči, in ko se ta sneg ujet tali v vodo, ta pa neusmiljeno prodira v spalno vrečo, ki naj bi nas grela - bo vsakomur jasno zakaj podloge, ki imajo grobo strukturo na spalnem delu niso primerne za zimsko bivakiranje. Poleg tega so vse strukturirane podloge (armafleksi) na spalni strani slabše tudi zato, ker ne moremo očistit snega, ko se nam po nesreči po podlogi razlije voda ali kako drugače tja zaide sneg.

Uporaba bivak vreče tudi ob slabšem vremenu ni nujna.

Bivak vreče so - in niso uporabne. V kolikor je spalna vreča res kvalitetna in smo prepričani, da jo bomo potrebovali samo eno noč, je bivak vreča po mojem mnenju pogosto odvečna teža ali celo problem. Bivak vreča je namreč dodatna plast materiala, ki je kljub paroprepustnosti mnogo mnogo slabše propustna od lahkega materiala spalne vreče. To pogosto pomeni, da se med steno spalne vreče in bivak vrečo nabere kondenz, ki ob neki "čez palec" povprečni noči v naših gorah (-10ºC) ne zamrzne, temveč je kot voda ujeta med dva materiala. Samo ugibate lahko v katerega se bo ta ista voda vpila prej... Jasno - v spalno vrečo!

Če v takem primeru ne bi uporabili bivak vreče, bi kondenz, ki bi prišel na zunanjo stran spalne vreče zamrznil in bi se ga zjutraj preprosto znebili z otresanjem spalne vreče! Zaradi omenjenega (bistvenega) napredka zunanjih materialov spalnih vreč v zadnjih letih, tudi puhastih, se po mojih izkušnjah bivak vreča obnese le tam, kjer se pričakuje več-dnevno aktivnost (ko ni možno sušiti spalne vreče) z možnostjo res slabega vremena in tam kjer ni mogoče postavit bivak šotora. Bodisi zato, ker te potem v Sloveniji preganjajo oblasti Triglavskega narodnega parka, ker ne ločijo bivakiranja od taborjenja, bodisi zato, ker plezaš v steni, kjer dejansko fizično ni moč postaviti bivak šotorčka. Sicer je bivak šotor v takorekoč vsem boljša alternativa kot bivak vreča - teža na osebo (od 500 g naprej) je marginalno večja, nudi pa neprimerno večjo zaščito in udobje.

“Počakati na jutri ali se poscati takoj? To je zdaj pravo vprašanje!”

Tisti, ki ste že spali v hudem mrazu na višjih nadmorskih višinah ali kjerkoli drugje na snegu, gotovo poznate dilemo zimskega uriniranja. Ko se utrujen in premražen po borni večerji in napajanju z mlačno snežnico v spalni vreči končno pogreješ, ko s sebe potegneš še zadnje vlažne obleke in končno (za)spiš, se oglasi neobhodna človeška potreba: scanje!

Pogled s spalne vreče ob prebujajočem se jutru s polnim mehurjem z razgledom na Triglav!

Praktični napotki

Ob misli na neprijetne trenutke me vsakič zazebe. Naposleg pregret, zavit v topli spalni vreči in ko po več iteracijah prekladanja končno najdeš tisti "tapravi" spalni položaj, se oglasi notranja potreba, ko te po domače povedano tako tišči lulat, da mehur že držiš v roki!

Spomnim se svojih prvih "bridkih" gorskih izkušenj z bivakiranjem, ko sem v takem primeru dejansko zapustil spalno vrečo, se trudil obuti zmrznjene čevlje ali pancarje in kolovratil po poledenelih površinah. Katastrofa! Zaradi omejenega števila sivih celic mojih možganov, sem jih nekaj namesto matematiki posvetil spominu na slabe izkušnje. In na podlagi teh izkušenj zdaj spalke med bivakiranjem več ne zapuščam!

Kadar spim na prostem pod milim nebom, se preprosto zvalim na bok na tisto stran, kjer ima spalna vreča zadrgo, jo od spodaj navzgor odprem in se srečen in na toplem - polulam. Ne samo, da spanec brez zapuščanja spalke ni tako moten, tudi varno je bolj!

posoda za lulanje in termofor

V kolikor sem v bivak vreči ali šotoru oziroma prostor ne omogoča lulanja preko roba uporabim "piss bottle". V slovenščini je to pač neka posoda za scanje z dovolj široko odprtino, da se udobno polulaš in da posoda dobro tesni. Sam uporabljam kar dobro staro Nalgenko. Je poceni, multifunkcijsko uporabna in je tri tedne noč za nočjo služila svojemu namenu na ledeni Aljaski!

Nalgenka ali podobna plastična čutara, ki dobro prenaša visoko temperaturo, pa je tudi izvrsten termofor. Preden se odpravim v spalno vrečo poskrbim za jutranjo tekočino. In kaj je boljšega, da stalim še nekaj snega in vodo pogrejem skoraj do vretja, potem pa to vročo čutaro odenem v vlažne - od dnevnih naporov preznojene nogavice, na tace pa nataknem sveže. Vse skupaj spustim globoko v spalno vrečo k nogam in že čez nekaj minut je razlika v temperaturi neverjetna. En liter vrele vode toploto oddaja še pozno v noč in v hudem mrazu je razlika enake spalke s tem improviziranim termoforjem ali brez - gromozanska. Ne le, da se takorekoč hipoma posušijo nogavice, ki sem jih bil poveznil preko čutare, tudi v noge me greje vso noč, zjutraj pa imam že pripravljeno mlačno tekočino bodisi za takojšnjo hidracijo ali pa za povretje in hitrejšo pripravo toplega zajtrka.

Zlato pravilo za toplejše noči v mrzlem vremenu je tudi čistoča - preznojene/slane vode nase vežejo več vlage in ob res mrzlih nočeh se splača držat neko minimalno higieno. Z uporabo vlažilno-čistilnih robčkov, ki tehtajo le nekaj gramov, je noč lahko precej udobnejša.

mikrolokacija in organizacija prostora

Da mora makrolokacija omogočati zavetje pred vetrom, padajočimi kamni, pršnimi plazovi in podobno je vsakomur jasno. Mikrolokacija pa je pomembna za večje udobje pri kuhanju in prehranjevanju ter nenazadnje sortiranju opreme, da nam prek noči ne šumijo okrog glave vrečke, da se ne zaletavamo z glavo v steno ali se med obračanjem v spalni vreči ne dotikamo snega, ki slej ko prej postane - voda!

Vsekakor se splača izkoristit naravne danosti, ki so nam na lokaciji na voljo. Tako je na primer pozimi lahko varno zavetje brez pretirane "gradnje" in super udobno:

ob robovih (plitvih/varnih!) ledeniških razpok,
v dovolj "previsnih" krajnih zeveh in
ob napihanem snegu ali pod/ob skalnih balvanih.

Še ena včasih ne-samoumenvna stvar je spravilo oz. organizacija opreme prek noči. V strmini je seveda najbolje, da vse skupaj visi na vrvni ograji ali prešitih zankah oziroma, da je kako drugače pripeto v steno. A četudi spimo na ravnem brez izpostavljenosti, je smotrno opremo kot so lopate, cepini in ostalo postaviti na neko mesto in nikakor ne zariti pregloboko v sneg, ker je takšna napaka lahko tudi večurna reševalna akcija prihodnje jutro. Nepremišljeno sem že zapičil pregloboko v pomladni sneg lopato in tako zjutraj s cepinom in z derezami na nogah razkopaval sneg, ki je zmrznil v ledeni oklep. Čevlje ali pancarje, če jih ne spravimo v spalno vrečo, pa je pravtako nujno obrniti na glavo ali skušati z nečim prekriti, da se v njih ne nabira sneg, srež ali zmrzal, kar nam zjutri oteškoči obuvanje in znova pomeni nekaj ur hladnih nog. Če noč ni vetrovna in ni nevarnosti, da nam stvari kam "odletijo", jih lahko smotrno uporabimo za dodatno izolacijo pod spalno podlogo (če ni napihljiva - slednja potrebuje čimbolj ravno površino brez "izrastlin") oziroma za "fiksiranje" podloge na snegu z vseh strani.

Zapomniti si velja tudi, da dihanje v spalko na daljši rok ni pametno, saj se izdatna količina izdihane vlage čez noč "nalaga" v puhastem polnilu spalne vreče, ta pa s tem izgublja svojo izolativno vrednost.

Vzorno spravilo na glavo obrnjenih čevljev ter priročno mesto za družabno kuhanje nam obsijanim z luno raztegne usta.

Enako kot poleti ni odveč imeti v mislih tudi čepkov za ušesa - pa ne zgolj za zaščito pred "smrčači" temveč zavoljo vetra in šelestečih materialov oblačil in spalnih vreč ter ostalega. Ste morebiti vedeli, da so za (trapast) holivudski film vzpona na K2, naredili kopije tehničnih oblačil, kot so puhasti kombinezoni in vetrovke iz gore-texa - vse iz 100% bombaža? Z namenom, da se ni slišal šum šelestenja teh sicer sintetičnih oblačil! In bolj kot je hladno, glasnejša tovrstna oblačila so, zato čepki ne bodo odveč.

kuhanje in priprava hrane

Za zaključek še nekaj izkušenj s hrano... Zadnja leta skoraj brez izjeme uporabljam dehidrirano hrano. Proizvajalcev je precej, v Sloveniji in Evropi je morda še najbolj prisoten Travellunch. Okusov je malo morje, prednosti priprave (kvalitetne) hrane v vrečki, pa so zlasti pozimi zelo očitne:

Vzorno urejen prostor za udobno pripravo hrane.

hitra in preprosta priprava hrane,
zelo majhna teža za hranilno vrednost in volumen,
ko dehidirano hrano prelijemo z vodo je posoda čista in se med hranjenem že lahko tali nova porcija snega,
vrečke lahko uporabimo kot pripravo obroka tudi za drugo hrano, ki ni pakirana enako kot Travellunch,
dolga obstojnost živil in
ugodna cena ob upoštevanju kakšno hrano lahko jemo tudi na najbolj odročnih mestih (Travellunch zrezki, rižote, pašte ipd.)

V zimskem času je noč dolga. Zelo dolga. Pravzaprav je lahko temno kar 16h ur! Tudi največji zaspanci, če niso na smrt utrujeni, bodo težko toliko časa dejansko prespali v spalni vreči, zato je postavitev mesta za kuhanje v bližini spalne vreče izvrstna možnost za krajšanje časa in seveda nadomeščanje izgubljenih kalorij.

Zadnji čas so na tržiščiu kuhalniki, ki so integrirani s posodo in tako omogočajo mnogo (mnogo!) boljši izkoristek goriva, kar pomeni, da se nosi manjšo težo in skuha več. Pomemben element je pokrovka, ki jo mnogi pozabljajo in pa zaščita pred vetrom, pa čeprav šibkim. Vsaka sapica namreč odnaša energijo (in dragoceno gorivo) stran od posode, čas kuhanja pa se podaljšuje.

nočna fotografija

Ne vem če poznam koga, ki ne bi naredil niti ene fotografije na turi. Dolge zimske noči in avanture z bivakiranjem pa so sploh idealne za ovenkovečenje redkeje videnih nočnih prizorov. Zimska pokrajina obsijana z luno nam tudi z zelo dobro poznanih področij pričara neko novo dimenzijo. Za nočno fotografiranje je nujen stativ. Pogosto je lahko tudi improviziran - naj bo to v obliki čevlja, nahrbtnika ali snežne kocke, za bolj entizuiastične pa je seveda nujno zlo dodatna teža in - ustrezen stativ!

Srečno v gorah in - belo zimo nam želim!

Zimsko bivakiranje na snegu