Naslovnica planinskega koledarja za leto 2016
V splošnem imam rad ljudi. Še rajši imam življenje. Posebno mesto v mojem srcu pa imajo tisti, s katerimi preživljam prosti čas in z njimi doživljam avanture v gorah. Zato je najbrž logično, da rad vidim ljudi in življenje tudi na fotografijah. Tistih, ki jih posnamem sam, kot tudi drugih...
Ob pregledovanja arhiva planinskih koledarjev me je presenetilo, da so na zares veliki večini fotografij zgolj in samo gore v različnih letnih časih. Pa tu in tam kakšen objekt, skedenj ali hiša. Povečini brez živega človeka. Brez življenja! Brez zgodb, ki jih doživljamo prav ljudje - obiskovalci teh naših čudovitih gora.
Ker so na večini mojih fotografij prav življenje (in ljudje) v gorah ob najrazličnejših avanturah, si nisem preveč obetal. A kljub vsemu sem se odločil, da izberem nekaj fotografij in se prijavim na razpis za odkup fotografij za Planinski koledar 2016.
Fotografije sem ob neugodni letalski povezavi z vmesnim čakanjem na povezavi izbiral kar v čakalnici dunajskega letališča od koder sem letel v Hamburg na sestanek. Ker sem imel s seboj prenosnik, internet pa je dandanes že itak povsod, sem čas koristno porabil. "Priključil" sem se v svoj fotografski arhiv in sočasno s sprehajanjem po gorskih doživetjih in spominih odvrnil misli od resnosti sestankovanja.
Kratek prispevek sem se odločil napisati zato, da zapišem nekaj več besed o tem, kako sta izbrani fotografiji sploh nastali. Na koledarju je moč razbrati le kratek pripis ter oceniti lokacijo ter letni čas. Tu na svojem blogu pa imam na voljo več prostora, da pokukamo v zakulisje nastajanja izbranih fotografij...
“Planinska založba PZS je izdala nov planinski koledar, ki že zre v leto 2016 in kar kliče po novih doživetjih v objemu gora in obujanju planinskih spominov.”
Naslovnica
Naslovnica je bila posneta ob zimskem grebenskem prečenju od Škrnatarice do Dovškega križa. Osebno mi fotografija predstavlja veliko simbolike, saj sta na njej objeta moja prijatelja Arne in Marija, brat in sestra. Oba plezalca in alpinista, ki imata gore v srcu in alpinizem v koreninah svojih prednikov. Za nameček se v ozadju v sončni zvezdi kopa še mogočni Triglav, široko nebo nad njima pa mi ponazarja svobodo in brezmejne možnosti, svežino in prostranost. Fotografijo sem posnel kleče v snegu s širokokotnim objektivom.
Zadnja stran - mesec december
Lanskoletna s snegom precej skopa sezona in razmeroma visoke temperature so nas ob poskusu prečenja celotnega grebena okrog Tamarja zaustavile nekako na pol poti. Kratki dan in izčrpane noge so nas prisilile k počitku, odprtem bivaku pod zvezdami, pod Jalovcem. Fotografija je nastala kmalu po sončnem vzhodu. Zlato-oranžne in vijoličaste barve so se prebujale nad nami, pred nami pa je bil še dolg in naporen dan gaženja. Na fotografiji prijatelj Duško nadaljuje, kjer smo prejšnji dan zaključili. Pri tej fotografiji so mi osebno najbolj všeč res fantastične jutranje barve in ujet trenutek med gaženje, po tem ko smo se opekli na drugi strani grebena zaradi naprhanega snega na skali.
Čeprav je res nehvaležno komentirat koledar ravno takrat, ko sta v njem izbrani fotografiji, vseeno moram napisat! Ne zato, da bi komentiral fotografije, temveč vizualno podobo. Enako kot za fotografije, kjer ima vsak svoj okus - enako velja za vizualno podobo. Tudi ta je vselej subjektivna - pa naj bo mnenje moje ali od nekoga tretjega - vsake oči imajo namreč svojega malarja...
Osebno mi je letošnji koledar z oblikovalskega stališča resnično z naskokom najlepši. Minimalističen, brez nepotrebnih obrob, čičk-in-račk ter ostalega rokokojskega balasta, ki je mnogo let doslej tako pogosto kradel pozornost. Vse zasluge za sveže oblikovanje gre menda oblikovalki Katji Korinšek.
Ostale fotografije za posamezne mesece na koledarju si lahko pogledate na spletni strani PZS, kjer lahko prav tako naročite Planinski koledar; bodisi v spletni trgovini PZS ali na koledar@pzs.si.
Malo zgodaj je še za novo leto - a za hribovce vselej primerno - Srečno!
Kako vam je všeč novi planinski koledar?
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.