Zadnji hip smo zaradi preobljudenosti na Korošici spremenili načrte in se namenili na 45 km prečenje od Sorice do Lepene. Odziv na moje vabilo ter hipna sprememba plezalskih ciljev v pohodne ni bil sprejet z navdušenjem in tako smo se v avto usedli vsega skupaj trije. Izhodišče na Sorici smo zapustili v jutranjih urah in pričeli marš vzdolž nekdanje meje in gora, ki Primorsko ločujejo od Gorenjske. Obe področji sta po svoje zanimivi: na primorskem je več zanimivih deklet, na gorenjskem pa več ošiljenih gora. Ves čas smo hodili v zmernem, še pogovornem tempu in prek Kora za Slatnikom sestopili na sedlo Bača. Od tam smo po sveže pokošeni trasi GM4O (kapo dol organizatorjem in številnim prostovoljcem!) grizli kolena v strm breg, po katerem so se nedolgo nazaj pred nami podili kar trije člani in tekači tega čudovitega maratona štirih občin: Barbara, Blaž in Mark.
Obnemeli ob čudovitem sončnem vzhodu z razgledom na Triglav.
Na vrhu Koble smo naredili krajši postanek, da smo nadomestili nekaj potrošenih kalorij. Pot nas je nato vodila navzdol mimo Ravharske planine in znova strmo navzgor proti Črni prsti. Tam smo naredili nov krajši postanek, kjer smo za pojest naročili biološko orožje ter se veselili najlepšega dela poti pred nami: prečenja južnih bohinjskih gora. Vzdolž poti smo naleteli na precej več kač kot ljudi. Srečali smo namreč 3 gade in 1 modrasa, človeka pa le enega in še ta bi kmalu ne ostal živ, ker je nam pred očmi zgrmel nekaj metrov po strmini navzdol. K sreči jo je odnesel brez poškodb. Na Rodici smo si vzeli nekaj minut za sendvič in opazovanje idiličnega Bohinjskega jezera pod nami. Na vse strani čudovit razgled in tudi manj močno sonce nam je jemalo sapo, toda pot pred nami je bila še dolga. Vsakič, ko smo na gps pogledali koliko koilometrov je še do cilja tega dne, smo se samo zasmejali. Po dobrih 7 urah efektivnega premikanja se namreč še "4 ure" zapisane na planinski tabli zdijo že kar daleč.
Z dobrim tempom smo tako odvijugali še po grebenih čez Šijo in Vogel do mesta, kjer so nam jo zagodle tehnične težave. Dule, ki je bil operiran na kolenu je imel za predpripravo na turo najdaljši izlet na Šmarno goro. Ker smo že prehodili več kot 20 kilometrov in preko 1800 metrov v vzponu, smo si rekli, da ob naslednjem primernem mestu zabivakiramo. Našli smo lepo travno uravnavo in jo določili za naše mesto počitka. Točno 9 ur in 22 minut hoje se je nabralo na 24 km razdalje ter 1926 metrov vzpona. Kot nalašč za rehabilitacijo operiranega Duletovega kolena.
“Ker sva z Duletom delila tudi posebno dvojno spalno vrečo (Spoonbill), se noči nisva pretirano veselila, zlasti ne zaradi plinskih posledic razkroja biološkega orožja, ki smo ga bili zaužili na Črni prsti. Severni veter je pripomogel ne le k temu, da smo se hitro ohladili in zato bolj požrli kot pojedli, temveč tudi k manjšim skrbem glede sobivanja v eni slabo produšni in (pre) topli spalni vreči. ”
Legli smo k počitku in dolg dan je poskrbel za to, da z izjemo venere nismo videli niti ene zvezde preden smo zatisnili oči. Že kmalu se je pričela neetična vojna z biološkim orožjem, a je nočni severnik najhujše odnesel naprej v smeri gamsov na grebenu, nosove pa oplazil le toliko, da nismo dobro spali. Visoke nočne temperature (>5ºC) so pomenile dodatno slabši spanec, saj nama je bilo v spalni vreči odurno vroče. Dule je sanjal tudi o tem, da se plazijo v spalno vrečo kače, ki jih je trenutno v izobilju, mene pa je itak strah vsakega žužka in je spanje kjerkoli pod 2500 m pravi preizkus moje moškosti.
Ko smo ravno dobro zaspali je ob nekaj do petih zvonila budilka in predramili smo se v vetrovno jutro s posameznimi oblački na nebu. Delal se je čudovit dan in neverjetno visoko je bilo sonce pol ure pozneje, ko smo pričeli hojo čez najmanj priljubljeno področje - Komno. Ko smo dosegli Bogatinsko sedlo se je odprl pogled proti Krnu in tam nekje pod njim smo že slutili Krnsko jezero, na poti do katerega smo srečali še zadnjo, peto kačo, tokrat črnega gada. Počasi smo si v glavi slikali tudi mulatjero, ki pelje v Lepeno.
Ob jezeru nas je počakala še Skali, ki ji gre posebna zahvala za to, da nas je potem dostavila tudi nazaj do izhodišča, kjer smo imeli avto, ter seveda Orionu, ki jo je spremljal in čuval pred medved. Hvala Skali še enkrat. Ob Krnskem jezeru smo, tako kot ure pred tem, z zanimanjem poslušali Duleta, ki je živa enciklopedija znanja o Soški fronti ter Urbana, ki je duhovit kakor je, v glavnem vzdolž celotne poti skrbel za smeh.
In ker je smeh pol zdravja s tem tudi zaključim: Urban je zame in zanj nakupil energijsko pijačo, sendviče in ostalo. Ob izbiri pijače pa ni imel sreče in izbral moder napitek, ki je bil kot nalašč za naše potrebe: "Proper hydration without unnecessary calories during short exercises with lower intensity levels".
Nenazadnje smo z nahrbtniki z opremo za spanje premagali le 43,96 km ter 5.642 višinskih metrov in za to porabili zgolj 4.514 kCal.
Za ažurnejše objave s terena mi lahko sledite tudi na instagramu @anzecokl
Več v fotozgodbi s komentarji spodaj ... Prijeten ogled!
Najnovejših 10 na mojem instagramu @anzecokl
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.