Če sem pred dnevi hodil od vzhoda proti zahodu, sem tokrat rekel, da v letni sezoni opravim še prečenje od severa proti jugu. Pohodniški Križ čez južne bohinjske gore sem tako sklenil s prečenjem Rodice.
Mama z nemškimi koreninami je ploskala vsakič, ko je kolesar preživel spust po strmih skalah.
Na zgornji postaji Šije sem srečal še dva prijazna kolesarja, ki sta bila namenjena v Tolmin. Skupaj smo potem hodili do Rodice, priliko pa sem spridom izkorostil za fotografiranje.
Vzpon v odurni vročini, kjer so se oblaki pričeli nabirat že v prvi polovici dopoldneva, ni bil najbolj prijeten. K sreči je jugozahodni veter prinesel prepotrebno osvežitev na grebenu in vzpon do samega vrha je bil zato malček prijetnejši.
Neskončne enoslednice do razgrete doline..
Po planinski poti izogibajoč se številnim protipehotnim minam (kravjim iztrebkom) sem ves čas hodil po vetrovnem grebenu in kar hitro dosegel vrh.
Kolesarja, ki sta kolo pretežno porivala, sta ubrala bolj direktno varianto do vrha, kjer sta s Triglavom v ozadju tvorila čudovito kuliso, kot nalašč za naslovno fotografijo.
Na vrh smo se zopet srečali, pridružila pa se nam je še skupina starejših pohodnikov, ki je prišla iz smeri Črne Prsti. Zlasti mamca poznih let je bila silno duhovita in če bi imela 50 let manj, bi rekel, da se spogleduje z menoj.
Krasna stezica med cvetočim podrastjem. Idila!
Vsi skupaj smo se potem odpravili z vrha, ta starejši gospe je ob spustu kolesarjev jemalo sapo in je z navdušenjem plostakala vsakič, ko se kolesarja čez strme skale nista razbila in zgrmela v prepad.
Ne vem kako je bilo na Golem otoku, ampak po prebranem sodeč in z veliko pretiravanja je bil sestop po neskončno dolgi opuščeni mulatjeri približno enak. Brez pijače in hrane ter z neznansko vlažno pripeko me je edino še želja po fotografiranju kolesarjev držala pri življenju. V gozdu, ko je pot postala lepa in široka sta nam kolesarja ušla, jaz pa sem se s skupino pohodnikov odvlekel do avta. Prijazno so me pripeljali do glavne ceste, od koder sem se odpravil na železniško postajo nazaj v smeri Bohinjske Bistrice, kjer sem še poslednjikrat ujel kolesarja v objektiv na njuni poti in nadaljevanju v Tolmin.
Odlično inženirsko delo - cesta speljana čez strme stene in soteske, ki jih razreže reka.
Po 1926 metrih sestopa sem na vlaku ob široko odprti lini hladil razgreto glavo ter kvadricepse in se veselil novih dogodivščin v čudovitem Bohinju.
