S prijateljem Aljažem, mojstrom rokovanja z vsem kar leti z upravljanjem človeških rok, sva obiskala čudovit razglednik s staro vzletno rampo neposredno nad Kranjsko Goro - Vitranc (1555 m).
Sonce, zlati macesni, modro nebo - Idilična fotografija? Skoraj, če ne bi tacal po drekih!
Poleg zares čudovitih rumeno-zlatih barv pozne jeseni in navdihujočih razgledov na okoliške gore, sem osupnil tudi nad izjemno količino iztrebkov vseh barv in oblik na tem (očitno) zelo popularnem razgledniku nad Kranjsko Goro. Da sem si jih bil lahko podrobno pogledal od blizu je bila kriva moja nerodnost in slana na travah, ko sem med fotografiranjem okrog rampe večkrat zdrsnil in padel.
Na vrhu se nama je kmalu pridružil znan obraz. Dama, ki sem jo pred mnogo leti prek svojega takrat najbolj prijaznega mentorja in soplezalca Primoža spoznal v času svojih alpinističnih pričetkov pri AAO, se mi je najbolj vtisnila v spomin po njenem Dusty-ju. Kužatu pasme "ostri-močni-zobje-in-ugriz" oziroma pitbullu.
Ko sem se še mlečnozob, na zadnji klopi zibajoče se katrce na stari jadranski magistrali v pozni noči na nekem ostrem ovinku v smeri Paklenice prebudil, sem smrti zrl naravnost v žrelo. Dusty je sicer ravno zazehala, ampak moj takratni strah, ko sva skupaj sedela na zadnji klopi drug ob drugem, je bil nepopisen. K sreči je bila tema, toda takrat sem bil popolnoma prebledel, kar sem čutil tudi v želodcu.
Prijetno je bilo videt Petro po več kot desetletju in na hitro obudit prav ta meni zelo intenziven spomin in utrinek z vožnje v Paklenico.
Aljaž je bil hitro pripravljen. Delo delo s fotografiranjem je bilo tudi zaključeno in tako sva se drug za drugim pognala čez rob v zrak. Ob vzletu sta se mi v ta zadnjo znova zapičili ostri karbonski palčki mojega ultra-lahkega 99 g težkega sedeža, kar se kot kaže zgodi vsakič, ko imam na sebi težak fotografski nahrbtnik. Namesto, da bi še tekel, sem se zaradi bolečin usedel, še preden sem letel. Osnovnošolska napaka.
Let je bil miren, le na pristanku je pihal močan dolinski veter, ki me je z enoslojnim (single skin) padalom ustavil takorekoč na mestu. Pristal sem dobesedno vertikalno navzdol, obrnjen proti vetru. Nič kaj prijeten občutek.
Malo sva še povadila in "hendlala" na lepem dolinskem vetru, potem pa zložila padali in se odpravila na delo.
Ne spreglejte minulih objav
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.