Po več kot desetletju plazenja v sencah severnih sten je bil že skrajni čas, da vsaj občasno pokukam na sončno stran. Ker trenutno zima ni radodarna s snegom in skopari z nizkimi temperaturami, je bila odločitev še toliko lažja. Najkrajši dan v letu izkoristimo za zimsko grebensko prečenje Škrnatarica - Dovški križ!
Iskaje naravne prehode proti naslednjemu stolpu v grebenski rezi.
Moštvo nedeljskega Freeapproved izleta je sestavljalo 8 slokih mož in 1 dolgonoga gospodična: Arne, Bor, Dule, Duško, Džani, Rok, Marko, Marija in jaz. Začenši v Vratih nas je pot čez Gulce vodila v smeri Kukove špica, kjer so bile že sledi predhodnikov. Na soncu v kotanji naredimo nekaj minutni premor za sendviče, čokolado, fotografiranje, pregled rasti delnic in naložb ter oblačenje dodatnih slojev oblačil, saj nam je pod kombinežo že vlekel nadležni SZ veter, ki je bil oni dan vlekel v visokogorju.
Vzhodna grapa v Škrnatarici je kljub majhnim količinam snega dovolj pobeljena za varno napredovanje. Noben skalni skok ni razkrit, le takoj na vstopni ožini nekaj previdnosti ni odveč.
Kot da bi ne hodili tam gori na najkrajši dan v letu, smo se prav ležerno povzpeli še čez plezalni skok in se nadihali svežega zraka na samem vrhu Škrnatarice z veličastnimi pogledi proti Amfiteatru.
Nekajmetrski plezalni skok na pravi vrh Škrnatarice, 2448 m.
Pred Džanijem je najbolj siten del grebenske rezi.
Na grebenu smo se poslovili od Arneta, ki je moral zaradi neodložljivih obveznosti nazaj v Ljubljano. Nadaljevali smo po grebenu in kmalu spoznali bridkosti letošnjega decembra. Pomanjkanje snega se namreč kaže na vseh težjih prehodih. Če bi bila suha skala, bi se čez sprehodili, če bi bilo snega kot ga je sicer pozimi, bi se prav tako sprehodil ... Trenutne razmere z nekaj centimetri poprha prek gladkih skalnih plošč, pa so od nas terjale precej zbranosti in ponekod tudi mirnih živcev.
“Trenutne razmere z nekaj centimetri poprha prek gladkih skalnih plošč, so od nas terjale precej zbranosti in ponekod tudi mirnih živcev.”
Marija in Bor na enem izmed strmejših odstavkov na grebenu.
Duško je imel s seboj ne le znanje in izkušnje od poletne različice ture, temveč tudi krajšo vrv, ki nam je v danih razmera pravzprav rešila turo. Enkrat je Duško z njo popazil na mladce, dvakrat smo se popazili ob prehodu navzdol, enkrat pa smo s stolpa pocukranega s snegom in prepadi na vseh straneh opravili kratek spust po vrvi in poiskali prehod čez steno. Enotni smo si bili, da je pri tovrstnem plezanju pravzaprav glava še najpomembnejša mišica v telesu in da nam je plezanje v navpični skali precej bolj domače od jahanja grebenov.
Dolžino najdaljše noči - ali bolje rečeno kratkost dneva - smo kaj hitro spoznali. Hiteli resda nismo, a se tudi obirali nismo. Na Škrnatarico smo z Vrat prisopihali v dobrih štirih urah, skoraj tri ure pa nam je vzelo grebensko prečenje do Dovškega križa, kar je sicer trikrat dlje kot poleti. Daljšo časovnico gre seveda pripisati trenutnim razmeram z obilico težav, ki jih je ob zasneženi zimi sicer manj, ter tudi velikosti naše družbe na tokratni avanturi.
Kakorkoli že - iskanje prehodov je bilo potrebno prav do zadnjega. Ko smo že mislili in po poletni sezoni sklepali, da je do vrha pa res samo še sprehod, se je izkazalo, da je pred nami še en - ta pa zares zadnji - skok na poti do vrha. Največ preglavic so povzročala najbolj položna mesta pod katerimi je bila monolitna skala. Plošče na tanko posute s snegom niso nudile opore v dereze obutim nogam, cepini so brez uspeha "rudarili" pod snegom za oporo v skali, a največkrat brez uspeha.
Toda kar greben trenutno ne nudi v smislu pravih zimskih razmer in količin snega, vsekakor nadoknadi z lepoto in razgledi. Dasiravno kratek prvi zimski dan na koledarju, smo se kopali v soncu in navdajali z razgledi na Julijske Alpe in ob izjemni vidljivosti tudi na gore sosednjih držav.
Na Dovškem križu, t.j. 2542 m nad morjem, me je ekipa iz nevoščljivosti seznanila z grožnjo, da bi mi v primeru, da se z vrha v dolino odločim po 3 minutni bližnjici, takoj potrgali nekaj vrvic. K sreči tudi veter ni bil naklonjen goljufanju in tako ni preostalo drugega, kot sestop na nožni pogon.
Rok in Duško ob sestopu z vrha Dovškega križa, 2542 m.
Popoldne se je počasi prevešalo v večer. Mrak se je prikradel z dolin potiho in hitro. Ob poslavljajoči se svetlobi dneva, ko je sonce že odhitelo za grebene na obzorju, smo se z vsemi štirimi basali čez zadnji strm skok na sestopu - zlizan balvanski problem v grebnu, kjer se ob normalni zimi (kaj je to dandanes sploh normalna zima?!) bohoti več metrov snega, preko pa se brez težav smuča.
Mirno lahko v imenu vseh zapišem, da se nam je zimsko prečenje zares močno vtisnilo v spomin: odlična družba in fantastična avantura! Kaj lepšega na prvi koledarski dan meni najljubšega letnega časa! In čeprav so vtisi še zelo sveži, se vsakič, ko pregledujem arhiv fotografij, opomnim, da se tudi prihodnjič splača s seboj nosit 2.5 kilograma težak fotoaparat ...
Naj za zaključek dodam le še skupinsko fotografijo ter celotno fotozgodbo tega krasnega nedeljskega izleta našega ljubega turistovsko športnega društva Freeapproved.
Roku dolgujem še zahvalo. Od prejšnjega izleta za upravičen naziv šerpa, za tokratno avanturo pa si je že prislužil nov naziv - jager! Kaj in koga je ustrelil ob drugi priliki...
