Kot da bi najintimnejši vpogled v razvoj in proizvodnjo plezalnih čevljev ne bil dovolj, mi je že tako lep konec tedna popestrilo še plezanje z mojstrom vertikale Adamom Ondro...
Najprej sem jaz napeljal eno smer. Adamu je šlo dobro. Potem je on napeljal eno smer. Naredil sem prva dva giba. Pa še to z zaletom s tal :)
Da sem prišel v Dolomite, v čudovito dolino Val Di Fiemme, sem moral sprva prepotovati 9450 km. Ne spomnim se kdaj sem bil nazadnje tako utrujen. Ob vsakem trenutku, ko sem zaprl oči, se mi je po 30 urah brez spanca pričelo sanjati. Vožnje z avtomobilom do Dolomitov se tako nisem prav nič veselil, pravzaprav sem se je bal. Toda avanture na skrajnem jugu Afrike, ob stiku dveh velikih Oceanov, so se namreč zaključile tik pred odhodom v Dolomite in mi drugega kot to, da se z letalskega sedeža ob pristanku v Ljubljani usedem na avtomobilskega - ni preostalo. (Ko prehitim čas, pripravim še objavo s fotogalerijo iz Afrike)
Naravni kontrast ob prihodu v Evropo je bil gromozanski. Že na skrajnem jugu sem spremljal vremenska poročila o poplavah in izjemnih količinah snega, ki so padle v Alpah. Socialna omrežja so polnile fotografije norenja po pršiču, kar mi je ob prijetnih temperaturah v pesku in valovih Afrike na trenutke vzbujalo hude skomine. Ob vožnji čez prelaze do Val di Fiemme, ko sem stopil z avta, mi je bil skoraj odpadel nos. Oster in vlažen mraz me je neprespanega in v kratkih rokavih stresel do kosti. Hitro sem se usedel v udobje avtomobila in nadaljeval z vožnjo.
Na povabilo La Sportive za ogled podjetja, vključno z razvojnim oddelkom ter proizvodnjo, sem se seveda odzval z navdušenjem. S tem namenom sem v enem zamahu pripotoval z drugega konca sveta in dolga pot je bila več kot vredna naporov in neskončnega sedenja...
Sedež podjetja La Sportiva in italijanski del proizvodnje (v ozadju) v dolini Val di Fiemme v Dolomitih.
Družinska tradicija
Podjetje La Sportiva je zrastlo v majhni domači garaži. Izdelovali (in popravljali) so čevlje za ljudi z okolice, kmetovalce in delavce, pozneje čevlje za pohodništvo, pravi preskok pa je nastal šele v sedemdesetih, ko so pričeli z gorniško obutvijo in seveda prvimi namenskimi plezalnimi čevlji. Občudovanja vredno je, da je podjetje vse do danes ohranilo enodružinsko lastništvo. Glava podjetja je pra-pra-vnuk (Lorenzo Delladi) ustanovitelja, ki je šival v svoji domači mikro-delavnici. Ohranit jim je uspelo tudi veliko vrednot, velik poudarek pa dajejo tudi trajnostnim vidikom poslovanja. Praktično vsi zaposleni v matičnem podjetju prihajajo iz neposredne okolice, surovine in ostale materiale kupujejo čim bližje, reciklirajo več kot 50% odpadkov od proizvodnje itd.
Vsi plezalni čevlji iz programa performance (torej višjega cenovnega razreda) so v celoti izdelani v Italiji, tovarni v Val di Fiemme, medtem ko so prav vsi alpinistični/zimski čevlji narejeni v Italiji. V tujini, predvsem zaradi nižje urne postavke delavcev in manj zahtevnih procesov in cenejše tehnologije, pa izdelujejo čevlje nižjega cenovnega ranga.
Vhod v proizvodnjo halo.
Ob navajanju dejstev o tem kako sploh pride do enega samega modela plezalnega čevlja (v nadaljevanju plezalk), me je najbolj šokiralo to, kako dolg je pravzaprav proces. Posamezni modeli plezalk imajo namreč pred prihodom v redno proizvodnjo med 60-70 predhodno izdelanih prototipov. Ambasadorji znamke redno preizkušajo tovrstne prototipe in že zelo mali poravki, ki jih navadni smrtniki ne bi nikoli opazili, bistveno vplivajo na končno podobo ali izgled ter seveda funkcionalnost čevlja. Posamezni model plezalke se pripravlja več let.
Na skoraj 2 uri dolgi predstavitvi tehnologije in znanosti, ki je potrebna za izdelavo sodobnega plezalnika, me je najbolj presenetila izjava vodilnega (sicer plezalca), da "Never in history has any climbing shoe been produced by a climber", oziroma da še nobenega plezalnika v resnici nikoli ni naredil plezalec. Za enim samim modelom plezalnika namreč stoji precej inženirjev, tehnologov, industrijskih oblikovalcev in nasploh celotna razvojna ekipa. Tako na primer na razteznost čevlja ne vpliva le tip usnja, temveč tudi njegov izvor. Plezalnik narejen iz usnja iz Argentine se tako razteza drugače, kot če usnje pride iz Nemčije. Prav tako ni raztezek enak usnju s trebuha živali ali z zatilja in tako naprej. Prav tako je neizogiben kompromis, ki ga sicer poznamo tudi pri ostali (tekstilni) opremi. Lažji kot so materiali, bolj občutljivi kot so za plezanje, manjša je vzdržljivost in s tem doba trajanja. Najti pravo razmerje je umetnost in zahteva čas, tako za pridobivanje odzivov s trga kot različna dolgoročna testiranja.
Vsi vhodni materiali so preverjani ne le s strani certificiranih dobaviteljev, temveč tudi s strani posebej za to zaposlenih na La Sportivi. Kupci oziroma zveste stranke tako (upravičeno) pričakujejo konsistentno kvaliteto in se tako pogosto odločajo za nakup prav zato, ker vedo kaj od nekaterega modela lahko pričakujejo. Tako je na primer priljubljen model La Sportiva Miura v prodaji že od leta 1997 in so se ga odločili spremenit oziroma nadgradit šele v zadnjem času. Tega so s tesnim sodelovanjem z ambasadorjem znamke - Adamom Ondro - prenovili in zamenjali pod istim korenskim imenom, pridali pa so mu dva XX za 20. obletnico obstoja tega čevlja.
Številne podrobnosti s predavanja so mi seveda že zdavnaj pobegnile iz mojih (pre)malih možganov. Sem si pa dobro zapomnil dejstva iz razvoja in dela proizvodnje.
Raziskave in razvoj
Šele leto in pol stara stavba, v kateri se v najvišjem nadstropju skriva oddelek za raziskave in razvoj, je precej varovana. Kakopak ne, saj se prav v njej izdeluje prototipe, riše, skicira in razglablja o prihodnjih modelih obutve in s tem zagotavlja prihodnost podjetja na vse bolj konkurenčnem trgu. Fotografiranje v tej stavbi mi seveda ni bilo dovoljeno, med zanimivejšimi pa je bila gromozanska naprava za ustvarjanje karbonskih izdelkov. Karbonski turno smučarski čevlji (in ostalo, kar bo s karbona na tržišču v naslednjih sezonah) večina izdeluje zunanj. V La Sportivi so tako eni redkih, ki so napravo za obdelovanje karbona kupili. Ko so pokazali kaj vse je potrebno, da nastane (sicer maloserijski) tekmovalni karbonski turnosmučarski čevelj v celoti s karbona, se ceni 1.500 EUR niti ne čudim več. Če bi to podjetje delalo zaradi samega profita, takih čevljev sploh ne bi izdelovali. Gre za prestiž in prisotnost v sicer zelo omejeni konkurenci, za napredne izdelke, ki bodo masovno proizvodnjo najbrž ugledali šele čez nekaj let, ko bo tehnologija postala bolj razširjena in s tem dostopnejša.
Proizvodnja plezalnih čevljev
Ob vstopu v proizvodnjo halo La Sportive sem pričakoval močan vonj po kemiji in lepilu ter zgarane in zgubane ženice povešenih pogledov za tekočimi trakovi in šivalnimi stroji. V resnici pa sem obnemel vonjal z lepilom maskiran Chanel N°5 in brhke mladenke v pajkicah z globokimi dekolteji in iPodi v ušesih. Nasmejane so rezljale gumo in jo s skrbno negovanimi nohti napenjale na čevlje na stojalih.
Ker sem gospe v letih videl posedati le za velikansko prešo ter v kotih proizvodnje hale, kjer so tople kadi za nanašanje lepila, sem pomislil na več možnosti, in sicer, da:
- v Italiji ne poznajo pojma diskriminacije in zaposljujejo (zgolj) na podlagi izgleda,
- ali pa so za delovno silo nastavili igralke, ki bi lepše zgledale pred objektivi.
Z odgovorom na moje butasto vprašanje o izbornih kriterijih me je v smehu podučil vodja obrata, ki je rekel, da v dolini ni neomejeno velike ponudbe (celoletnega) dela in da so v LaSportivi eden največjih zaposlovalcev. Ker hitro rastejo in rabijo vedno več delavcev (trenutno zaposlenih v tem obratu približno 300), je torej logično, da tam dela veliko mladih.
Dnevno se v tovarni Val di Fiemme proizvede okrog 1000 različnih modelov čevljev. Ob trenutni kapaciteti je to tudi blizu zgornje meje tehničnih zmogljivosti. Tovarno so že 2x povečevali in jo bodo še, ne želijo pa seliti proizodnje na daljni vzhod (za večji profit), ker stremijo k visoki kvaliteti in kvalitetnemu nadzoru.
Ob proizvodnji nastaja tudi precej odpadkov, ki pa se jih da spridom izkoristit. Tako na primer odpadni material lahko zmeljejo in uporabijo za vložek v alpinističnih zimskih čevljih. Na trgu se je prav tako pojavilo podjetje, ki zna de-vulkanizirat gumo in tako lahko eno najbolj dragocenih in okoljsko občutljivih surovin ponovno uporabijo. Skupno ta trenutek v LaSportivi reciklirajo in ponovno uporabijo preko 50% odpadnih materialov od proizvodnje.
In prihodnost plezalnih čevljev?
Strokovna mnenja, ki ga obenem deli tudi mnenje enega najboljših plezalcev na svetu so, da bodo plezalniki prihodnosti temeljili na tehnologiji "no-edge". To je sicer ime LaSportive, princip pa je enak pri vseh proizvajalcih, ki povzemajo osnovno idejo, da nikogaršnja stopala niso štirioglata, temveč so stopala naravnih/oblih oblik. In No-Edge tehnologija izkorišča naravne forme stopala, predvsem pa omogoča svobodo gibanja in boljšo uporabo modernih "monkey" plezalnih tehnik "objemanja" in kompresiranja skale, več stopanja na trenje in "vlečenja" z nogami. Za nas navadne smrtnike pa to pomeni predvsem večje udobje in za nežnejši spol lepša stopala :)
Znanstveno dokazano je, da premajhna in pretesna obutev, še posebej pri mlajših v fazi rasti, slabo vpliva na razvoj stopala. Slabo razvita stopala prenašajo nepravilnosti in neravnovesje naprej v kolena, kolke, hrbtenico.
Sledovi nekdanjih prepričanj in takratne ponudbe plezalnikov so danes (žal) odlično vidni. Četudi dobro zadekano lahko dobro plezalko pogosto prepoznaš po predebelih, skrivenčenih prstih in izmaličenih stopalih. Z novimi spoznanji in bolj oblimi in s tem manj tesnimi plezalkami za isti občutek v skali, naj bi se vsaj v določeni meri dalo tovrstne posledice intenzivnega plezanja v plezalnikih menda omilit.
Prav posebno pozornost zato v zadnjih letih pri La Sportivi namenjajo otroški obutvi. S popolnoma prenovljenim programom jo izdelujejo v izjemno mehkih materialih in naravnejših oblikah, ki bolje sledijo naravni formi stopal.
Dve generaciji, dve legendi: Pietro Dal Pra in Adam Ondra.
Plezanje z Adamom Ondro
Plezalca čeških korenin s pregovorno dolgimi rokami in nasvedranimi lasmi pozna vsak, ki ve kaj je plezanje. Mlad in zagnan je do danes preplezal takorekoč vse najtežje športno-plezalne probleme na svetu. Jeseni leta 2016 se je lotil celo ene najtežjih večraztežajnih skalnih smeri nasploh, znameniti "Dawn Wall" v Yosemitih v ZDA.
Adam Ondra.
Skromen, nasmejan in plezalsko nenasiten je svoje nezemeljske spretnosti v vertikali popeljal do epskih razsežnosti, plezalsko življenje pa uživa v svojem mobilnem domu, bivalnem kombiju, s katerim vozi križem-kražem po Evropi in ... pleza.
Če kdo - potem je Adam tisti, ki te šokira še pred plezanjem. Ogrevalne smeri zame, kot povprečnega plezalca, začno s smermi s predznakom 5 ali 6. Adam se je v vsega par minutah ogrel v 7c, 8a in 8c. Potem je začel pa plezat. Čeljust sem imel do tal, njemu pa so se ravno dobro ogreli prsti in nabrekle mišice podlahti. Vesoljec!
Dan se je počasi prevešal v pozno popoldan in ker sem v zadnjih 42 urah spal manj kot 9 ur, mi je jezik vse bojl počasi tekel. Tako Pietro Dal Pra kot Adam sta oba čudovita sogovornika, vsak s svojimi zgodbami in prigodami. Pietro po 12 letih sodelovanja z LaSportivo pozna prav vsak trik in proizvodnjo podrobnost in karizmatičen kot je, pritegne s prav vsako zgodbo: od testiranja različnih plezalk v ključnem raztežaju smeri Riba v južni steni Marmolade ali pa zgodbe o opremljanju novih težkih smeri. Pogovarjal bi se sicer lahko še in še, a me je pregnala pot do doma, ki sem si jo nehote začinil s "stranskimi" prelazi in še posebej zavitimi cestami.
Izjemna gorska kulisa nad Canazei-om.
Obisk Dolomitov in La Sportive je bil eden zanimivejših obiskov v zadnjem času. Ker me kot inženirja po izobrazbi daje radovednost in hribovca po duši oprema zanima, je dobiti tako natančno predstavljen vpogled v proizvodnjo našega najbolj osnovnega pripomočka za plezanje v skali (ali zimski alpinizem z gorniškimi čevlji) pravi privilegij, za katerega bom vodstvu La Sportive še dolgo hvaležen (kot tudi za vso podarjeno opremo). Pa čeprav je to pomenilo nekaj neprespanih noči in izjemno dolgo pot!
Najnovejših 8 z mojega instagrama @anzecokl
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.