V bivak po predbožično meseno naslado?

Tako kot (majhni) otroci verjamejo v božička, (ne)zreli odrasli srednjih let verjamejo v to, da nad 2000 metri greha ni!

Spokojno jutro. Temperature narekujejo kratke rokave. V gozdu se bohoti žvrgolenje ptic… Pravzaprav vse razen nizkega sonca in šelestečega listja na tleh popularnega planinskega izhodišča namiguje na to, da smo sredi pomladi. Težko pričakovanega mraza od nikoder, kaj šele snežnih padavin, ki bi bile koncu decembra več kot primerne in dobrodošle.

Soplezalca ob izstopu iz severne stene ob sončnem zahodu.

Stabilno sončno vreme, dostopnejša planinska izhodišča ter kopne poti vabijo v gore. Kot mnogi sem tudi sam onega dne zajadral v Kamniške Alpe na daljše prečenje. Ob zastavljeni poti po sestopu in pred pričetkom novega napornega dne, sem si bil želel svoje ude raztegniti v prikladnem bivaku Pavla Kemperleta pod Grintovcem.

Ob prečenju in obisku dveh mogočnejših vrhov mi je zastajal dih. Ne le zaradi višine, (zame) hitrega tempa zaradi kratkega dne, temveč predvsem neizmernih lepot.

Tisti trenutek, sam na divjem grebenu v gorah, z razgledi na vse strani do kamor seže oko, sem se počutil nesramno bogatega. Imel sem vse, kar sem potreboval: zdravo kmečko pamet v klenem - pa čeprav kilavo suhem telesu. Dobre čevlje, ki me razen na desni peti niso nikjer žulili. Četrt litra s kovinami obogatene pristne ljubljanske podtalnice. Dovolj oblačil, da me je zeblo samo, ko je zapihal veter ali sem bil prisiljen globlje dihati in upočasniti korak. Sendvič, banano in energijsko ploščico. Imel sem samega sebe, občutek neizmerne svobode in moč. Moč nad svojiimi odločitvami in nad tem, kam in kako hitro me bo odnesel naslednji korak. Ves čas z zavedanjem, da pod menoj figurativno leži cel svet! Godlo se mi je, kot naj bi se v raju (osebno preferiram pekel, ker se več dogaja. Še najbolj všeč mi je ledeno onostranstvo, na primer Aljaska ali Antarktika).

Ko so z vse bolj utrujenimi koraki proti nižjem svetu sanje o neskončnosti izginjale, in sem se pričel dušiti v vseh svojih človeških pomankljivostih, sem naposled zagledal odrešilni bivak.

Fantastično vreme je še vedno trajalo: oprano nebo, vidljivost do lune in nazaj, suh zrak, brez sapice vetra in nič snega, da bi oviral pohajkovanje po Podih. Nadejal sem se skromne, a udobne in varne noči in odličnega spanca v objemu bivaka.

Kako zelo sem se zmotil!

Pozdrav sončnemu vzhodu!

Bivaki oziroma zatočišča v gorah so po mojem namenjeni predvsem zavetju ob slabem vremenu, za primer nezgod, počitku na dolgih turah ali kakšnih drugačnih nepredvidenih pripetljajih oziroma zimskim vzponom/spustom, ko je dan kratek. Gotovo vas je veliko, ki imate o tem kako naj bi bivak služil svojemu namenu svoje mnenje, prepričan sem, da nas veliko razmišlja drugače. Pod objavo je polje za komentarje, kjer bom vesel vaših razmišljanj. Prav tako sem dodal še kratko anketo, kjer bom vesel vaših odgovorov.

V bivaku nisem bil sam. V “zgornjih nadstropjih” tega v nebo raslega bivaka sta že bila moški in ženska okrog 40-ih. Ona poročena in z otrokom. On neke sorte gorski tekač velikega močnega srca.

“Ob vpisovanju v knjigo sem sprva pomislil, da se je razlil žmohtni kemik češkega proizvajalca in sem upravniku bivaka želel ob naslednji priliki darovat svinčnik. A na mojo grozo sem že trenutek pozneje spoznal, da slišim cmokanje organov za reprodukcijo, ki so se takrat še v enakomernem ritmu obiskovali.”

Malo sem prisilno kašljal, se (zelo) na glas obračal. Tudi pocepetal. A pozornosti nisem pritegnil.

Potem se je pričelo.

Milo ječanje. Kot mlada mucka, ko jo zgrabiš za vrat in prestaviš na mizo. Potem pa vse globlji vdihi in izdihi, ki me seveda niso spominjali na sošolca, ki je na vajah za prvo pomoč dajal umetno dihanje drugemu sošolcu, ki je sicer popolnoma zdrav dihal sam.

Ker sem si res želel pojesti še sendvič s pršutom, francoskim briem in ga poplakniti s preostalima dvema decilitroma vode, sem si spet malo očistil grlo in se premikal. A brez učinka. Stopil sem ven in pol ure opazoval zvezde. Če bi me ne bilo tako zeblo, bi ogledovanje zvezdnih utrinkov z največjim veseljem podaljšal.

Tako pa sem se vrnil v bivak v upanju, da se je nagon z iztisom tekočin, ki so v obliki posušenih otrok tako kot v drugih bivakih končali zaviti v dekah, že pomiril.

Ponovno sem se motil.

Ob ječanju in stokanju sem najprej poslušal o njenem možu doma. Skrb je potrkala na vest, ki je povzročila tehnično težavo v proizvodnji in dotoku vlažilnih tekočin, kar je punca tudi naznanila lastniku gosta v njenem telesu.

Ker se je ura bližala počitku, sem izkoristil postanek zaradi omenjene tehnične težave osušene sluznice vagine in rekel nekaj v stilu, če bi morda lahko počasi nehala in nazaj dobil odgovor človeka, ki se kot otrok dela neumnega, ko kakšno ušpiči:

“Ja kaj pa?”

“Ne vem, slišal sem da je suho in da punco boli.”

“Tenks prjatu!”

Mojemu priporočilu, da je bivak majhen in da nista sama ter da me njene pripovedke o tem, kako vara moža z gorskimi tekači po bivakih ne zanimajo, še bolj pa, da je nadležno, če si človek ne more odpočit v prostoru, ki je načelno temu namenjen, ni bilo uslišano.

Mislim, da imam kar visok tolerančni prag, a za debate in primitiven odziv, ki je sledil, vendarle nimam ne časa ne potrpljenja.

Že v trdi temi sem pospravil svoje stvari v nahrbtnik in v soju snopa čelne svetilke odhlačal v dolino…

“Ob sestopu se mi je po mislih znova podila problematika bivakov. Najnovejša izkušnja me je na žalost znova utrdila v prepričanju, da sta kultura in odnos do skupnih dobrin in tistih, ki jih (sočasno) koristijo, v Sloveniji še daleč od primernih. Podobno kot v naših visokogorskih kočah, kjer vsako leto posebej razočaran spoznavam, da se v koči poleti pač ne moreš odpočit, saj so slovenske koče povečini namenjene rajanju, pitju velikih količin alkohola, harmonikam in glasnemu dretju (ne petju).”

Gorskemu lisjaku in prešuštnici, ki sta si naklonjenost izkazovala v zgornjih nadstropjih bivaka Pavla Kemperleta pod Grintovcem, seveda želim še mnogo skupnih avantur, vendar z željo po večji diskretnosti in v prostorih, ki so po namembnosti primernejši.

Bivake pa skušajmo ohranit urejene in čiste, da bodo še dolgo (brezplačno) služili vsem obiskovalcem gorskega sveta.

Anketa

Najnovejših šest na mojem @anzecokl instagramu