Po večdnevnem muhastem vremenu, ki tudi v drugi polovici junija še vedno spominja na april, je bila končno napovedana sončna sobota in s tem čas za gore!
Vijuganje čez greben strehe Grintovca
Ker se je vremenska spreminjala z minute v minuto, veter pa tudi ni vedel kako močno bi pihal, niti iz katere smeri, sem dokončno odločitev o cilju sprejel šele pozno na petkov večer. Na mojo last-minute ponudbo na emailu ni bilo pretiranega odziva in navdušenja nad zelo zgodnjim vstajanjem, zato sem se po zelo dolgem času odpravil kar sam...
Na parkirišču me je presenetila količina avtomobilov. Ura še ni bila pet, pločevine pa že en kup! Enkrat za spremembo nisem hodil v tišini, ampak si v uhlje zatlačil slušalke in poslušal podcaste. Če človek že itak hodi in nima boljšega za počet v mraku in dolgočasni hosti brez razgledov, lahko čas vsaj koristno porabiš in se kaj novega naučiš. Iz tega razloga so mi podcasti neverjetno dobra stvar - brezplačni in koristni!
"O lej ga", sem slišal minuto po tem, ko sem zaradi prebavnih motenj zlezel izza grma. Dohitel me je bil Klemen Hančič. Živa legenda iz Kamnika z neomejeno kondicijo in mojster kolesa, gorskega teka in letenja. Klemna in njegove dosežke dobro poznam z virtualnega sveta, skupaj pa sva tokrat prvič hodila in letela. Klemen je sicer moral odvreči sidro, ker sicer ne bi prav dolgo skupaj hodila. Za v hrib s Klemnom hodit moraš biti ali nezemljan ali pa aktivnen tekmovalec v gorskem teku. Za vse ostalo rabiš veliko samozavesti, ker ti jo sicer v kratkem času ob vsakem koraku z njim hitro zmanjka! Prijeten pogovorni tempo za Klemna je bil pri meni srčni utrip 170 BPM , zato sem kmalu nehal tvoriti stavke, potihnil in bolj enozložno odgovarjal. Zadnjih 200 višincev, ko sem nekaj malega popil, je Klemna prihod sončnih žarkov s svetlobno hitrostjo odnesel do vrha.
Hiter sestop v dolino po zraku. Smisel letenja z gora!
Napovedanega vetra ni bilo od nikoder. V bistvu sploh ni bilo vetra. Niti toliko ne, da bi se dalo lepo štartati. Z novim enoslojnim padalom sem prvič štartal na razbitem, skalnatem terenu in k sreči se je izkazal za takšnega, kot ga oglašujejo. Lahek za štart. End dva tri in že sem bil v zraku, Klemen je kljub brezvetrju takoj za mano tudi lepo štartal, padalo pa sta mu bila pridržala dva prijazna planinca, da bi ne potrgal vrvic na ostrem in ven-štrlečem skalovju.
Malo sva vriskala, se vozila levo desno, tu in tam pogledala naokoli za trumami obiskovalcev gorskega sveta in kot bi mignil prišla nazaj v Kamniško Bistrico ter uspešno pristala!
Po petih urah odkar sem krenil od doma iz Ljubljane, sem bil znova na vratih, vmes šibal na Grintovec in z njega skočil ter se spotoma ustavil še v trgovini po brokoli, korenje, lubenico, piščanca, mleko, sir in salamo. Prijatelji mi odslej pravijo leteča gospodinja.
Hvala Klemenu za uvidevno čakanje in prilagajanje tempa ter dobro družbo, ko sva si skupaj delila nebo in bogovske razglede!
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.