Po večdnevnem muhastem vremenu, ki tudi v drugi polovici junija še vedno spominja na april, je bila končno napovedana sončna sobota in s tem čas za gore!
Ker se je vremenska spreminjala z minute v minuto, veter pa tudi ni vedel kako močno bi pihal, niti iz katere smeri, sem dokončno odločitev o cilju sprejel šele pozno na petkov večer. Na mojo last-minute ponudbo na emailu ni bilo pretiranega odziva in navdušenja nad zelo zgodnjim vstajanjem, zato sem se po zelo dolgem času odpravil kar sam...
Na parkirišču me je presenetila količina avtomobilov. Ura še ni bila pet, pločevine pa že en kup! Enkrat za spremembo nisem hodil v tišini, ampak si v uhlje zatlačil slušalke in poslušal podcaste. Če človek že itak hodi in nima boljšega za počet v mraku in dolgočasni hosti brez razgledov, lahko čas vsaj koristno porabiš in se kaj novega naučiš. Iz tega razloga so mi podcasti neverjetno dobra stvar - brezplačni in koristni!
"O lej ga", sem slišal minuto po tem, ko sem zaradi prebavnih motenj zlezel izza grma. Dohitel me je bil Klemen Hančič. Živa legenda iz Kamnika z neomejeno kondicijo in mojster kolesa, gorskega teka in letenja. Klemna in njegove dosežke dobro poznam z virtualnega sveta, skupaj pa sva tokrat prvič hodila in letela. Klemen je sicer moral odvreči sidro, ker sicer ne bi prav dolgo skupaj hodila. Za v hrib s Klemnom hodit moraš biti ali nezemljan ali pa aktivnen tekmovalec v gorskem teku. Za vse ostalo rabiš veliko samozavesti, ker ti jo sicer v kratkem času ob vsakem koraku z njim hitro zmanjka! Prijeten pogovorni tempo za Klemna je bil pri meni srčni utrip 170 BPM , zato sem kmalu nehal tvoriti stavke, potihnil in bolj enozložno odgovarjal. Zadnjih 200 višincev, ko sem nekaj malega popil, je Klemna prihod sončnih žarkov s svetlobno hitrostjo odnesel do vrha.
Napovedanega vetra ni bilo od nikoder. V bistvu sploh ni bilo vetra. Niti toliko ne, da bi se dalo lepo štartati. Z novim enoslojnim padalom sem prvič štartal na razbitem, skalnatem terenu in k sreči se je izkazal za takšnega, kot ga oglašujejo. Lahek za štart. End dva tri in že sem bil v zraku, Klemen je kljub brezvetrju takoj za mano tudi lepo štartal, padalo pa sta mu bila pridržala dva prijazna planinca, da bi ne potrgal vrvic na ostrem in ven-štrlečem skalovju.
Malo sva vriskala, se vozila levo desno, tu in tam pogledala naokoli za trumami obiskovalcev gorskega sveta in kot bi mignil prišla nazaj v Kamniško Bistrico ter uspešno pristala!
Po petih urah odkar sem krenil od doma iz Ljubljane, sem bil znova na vratih, vmes šibal na Grintovec in z njega skočil ter se spotoma ustavil še v trgovini po brokoli, korenje, lubenico, piščanca, mleko, sir in salamo. Prijatelji mi odslej pravijo leteča gospodinja.
Hvala Klemenu za uvidevno čakanje in prilagajanje tempa ter dobro družbo, ko sva si skupaj delila nebo in bogovske razglede!
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.
JV greben na Kukovo špico je od daleč vidna linija, ki je v meni že nekaj časa vzbujala zanimanje. Čeprav je Kukova špica prva impozantnejša gora v grebenski liniji med Vrati in dolino Belega potoka, je jugovzhodni greben na Kukovo špico pri meni do prejšnjega tedna ostajal zgolj na seznamu želja.
Mavrica življenja – Spominska smer Nejca Sedeja poteka v JV steni Nad Šitom glave z udobnim dostopom s prelaza. Kot nalašč za pozpopopoldanske ture - dolge junijske dni in vročino, ki jo je na Vršiču vsekakor znosnejša.
V iskanju presežnih užitkov govtanja snega smo se odpravili k sosedom. Varen in od trum snežnih navdušencev pozabljen bukov gozd velike strmine, ki sega skoraj 1700 metrov visoko…
Vsako leto na popularnih izhodiščih in klasičnih turnih smukah opažam več ljudi, a množičnosti (in videnih neumnosti) letošnje sezone ne morem primerjati z ničemer doslej…
Lipnica pri Špiku je zapostavljen vrh, kjer je smučarij spomladi lahko dobra, pozimi pa igra na srečo.
Veličasten pričetek meteorološke zime v Bohinju, kjer na Pokljuki vlada zimska pravljica.
Zimska idila na Pokljuki, kjer je močan dež (naposled) prešel v bruhanje snega s spremljajočim zavijanjem vetra in nočni spust na smučeh čez misteriozni gozd.
Na številnih turah se je nabralo kar nekaj turnosmučarsih izkušenj. Tudi slabih! Nekaj najpogostješih in najbolj neprijetnih napak, ki si jih ne bi želel ponoviti sem v času divjanja koronavirusa zbral na kup, da mi služijo kot opomin. Dodal sem še nekaj fotografij za navdih pred novo sezono!
Brž, ko se je tudi uradno smelo gibati znotraj 212 različnih občin Slovenije, se nas je slučajno v tej osrednji dolini Triglavskega narodnega parka srečalo več prijateljev. Naključno smo imeli cilje podobne in tako v prebujajočem se dnevu okrog 5:15 pričeli s hojo proti zahodu in navkreber.
Jure Žabjek in Kristjan Vreček sta oba zgrabila za vile svoji oranžni lisici z oznako 36 in kot dva navihana dečka komaj čakala, da ju lahko našponata po bregu navzdol…
Kristjan pozna vsako pot, stezo, potoček, padlo drevo, bando in borovnico. Slednje tudi po imenu. Edinole klopov še nima tako naštudiranih, tako da dva krvosesa, ki sem ju naslednje jutro s pinceto vlekel s svojega trupla, nimata imen…
Prečenje vrhov Pokljuke na turnih smučeh je bilo že nakaj časa na mojem seznamu želja. In dan žena je bil kot nalašč, da imajo žene prosto, moški pa pridni in marljivi kakor smo, sklonjenih glav odrinemo na visokogorsko tlako, z namenom prečenja od Debele peči do Velikega Draškega vrha.
Zima pridno otresa z repom in ob vsem silnem miganju z zadnjico je nadvse privlačna…
Izrazito močne padavine in svež pršič so bili premočni dražljaji, da bi jih lahko spregledali, zato smo zapregli pse šli gazit v breg!
Ko te na vrhu gore skrbi, da ti ob pripravi na spust smuči z rok ne utrga in odnese veter, veš, da pihlja …
Vremenska napoved je obetala povprečen dan. Namesto tega pa smo nenadejano uživali v izobilju pršiča, sonca in svežih smučarskih sledi!
Lepa smer v steni Prestreljnika, kjer v senci severozahodne strani snežno-ledni skoki razgibajo še tako zaspane obiskovalce.
Kot vse kaže se bomo v Sloveniji od zime poslovili še preden bi jo dodobra užili…
Od sedlca navzdol pa eno samo vriskanje! Kaj vriskanje - huronsko kričanje! Od veselja, ko je pod smučmi neslišno pršelo v obraz in sem brzel navzdol nad hladno, a mehko in opojno podlago...
Na trenutke sem se počutil precej neumno, saj sem ob preveč nežni brci v zmrznjeno polento zdrsnil navzdol in se skupaj s proseno kašo odpeljal nazaj proti izhodišču. Postopek sem ponovil in naletel na enak problem meter višje...
Čakalo nas je še nekaj mukotrpnih prestopov prek ceste in porivanja po obcestnem zosu pomešanem s soljo in peskom. Za seboj smo pustili minljive sledi, v naših srcih pa trajen spomin na čudovit dan...
Le na redko posejane smrekice so podobno kot nenatančno obrite ženske pazduhe motile sicer lesketajoče deviško pobočje, ki nas je vabilo v svoje nedrje...
Ko se pri Podljubelju z avtom ustaviš, obrneš in začneš vozit ritenski, veš da je snega za smuko dovolj. Če te ob hoji navkreber spremlja še bučanje plazov, si v to lahko tudi povsem prepričan!
V zadnjem mesecu in pol mi je bilo dano doživeti kup prima dogodivščin: visokogorske pohodniške ture, grebeni s sončnimi zahodi, dolge kolesarske ture, "ponovno" plezanje z rehabilitiranim zapestjem, raziskovanje podvodnega sveta v Rdečem morju in le nekaj dni zatem uživanje v prvih smučarskih zavojih na snegu...
Teden šteje 7 dni. Mesec jih ima do 31. Mesecev v letu je 12. Leta pa tako hitro bežijo, da se sleherni dan, ki ga ne izkoristim v celoti, zdi kot zapravljena priložnost, za katero se zavedam, da je nikoli več ne bom mogel nadoknadit. Naj bo dež, naj pada sneg ali pa celo toča - ko ura odbije polnoč in se danes prevesi v včeraj, pomeni, da je ~1/26.000 življenja mimo. Zdi se malo, a življenje imamo eno samo!
Po nekaj minutah poganjanja smo opazili tudi modre kolesarske table kolesarskega odseka planinske zveze, kar nas je neverjetno pomirilo, saj nismo kršili prav nobene izmed številnih prepovedi gibanja v naravnem okolju...
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.