Na dela prost dan v sredo - to je Dan boja proti okupatorju, smo se z Nejcem in Rokom vsak po svoje borili. Ne sicer v tako žalostnih zgodovinskih (vojnih) okoliščinah, a v prav tako resnih: ob simfoniji vetra z močnim sneženjem, ledom in bučanjem plazov. Letos pa tudi z bogatejšo orkestrsko zasedbo - s parajočim zvokom udarov strel in grmenja ...
Skozi snežni metež naprej navzgor...
Ko sem pred tremi leti opisoval vzpon v teh lepih koncih nad Vršičem in v podobno neugodnih razmerah, sem z zapisom Gaženje na vrh Šitne glave s simfonijo plazov požel kup zgražanja, "dobronamernih" nasvetov in raznoraznih kritik. Svoje takratno razmišljanje sem strnil na blogu z naslovom (in povezavo):
Tokrat pa - ob objavi ene same fotografije z naše "okupatorske ture" v sredo 27. aprila 2016, ni minila niti ura, ko se je že pojavil komentar: "...ste šli spet na koncert?...".
Cesta je bila zaprta. Z (že zamenjanimi) letnimi gumami smo sicer pripeljali do kapelice, a zaradi močnega sneženja smotrno obrnili in se 2 km/h počasi vrnili do Mihovega doma in tam pustili avto. Pot proti vrhu Male Mojstrovke se je tako že v štartu raztegnila!
Srečno Kekec!
Toda tokrat so bile okoliščine precej drugačne kot leto, ko je nastal prej omenjeni zapis. Ne le, da je bila vidljivost mnogo slabša, tudi trda podlaga, na katero je padalo najprej babje pšeno in nato sneg, ni bila sprijeta z novozapadlimi tršimi agregatnimi stanji vode.
Za nameček je bil "orkester" v bogatejši zasedbi. Pihanju in zavijanju vetra, vrtinčenju snežink in simfoniji bučanja plazov čez steno Prisanka, se je orkestru pridružil parajoč zvok bližnjih udarov strel in grmenja. Nad Vršičem je divjalo pravo zimsko neurje. Nevihta, kot ji pozimi v naših gorah doslej še nisem bil priča!
Guncanje afen in skrivanje pred ropotanjem pod mostovi ceste na prelaz Vršič.
Da pa vsem, ki se ob teh uvodnih besedah morda že zgražate, kar takoj v štartu vzamem veselje, zapišem, da smo sicer šli na koncert, a smo ga zaradi (prevelike) nevarnosti odpovedali že kar na samem vrhu cestnega prelaza Vršič.
Ne spomnim se avtorja, vem pa, da sem spodnji citat prebral v eni izmed knjig z gorsko tematiko - in več kot očitno pregovor drži, čeprav v resnici že kar nekaj časa ni več zimska sezona.
“Če v gorah pozimi grmi, močno sneži!”
Da bi izlet ne šel v nič in da ne bi prehitro zaključili s hojo, smo se šli obešat še v "urbane miks" smeri pod mostovi ceste na prelaz Vršič, ki ob mrzlem vremenu ponuja zanimive gibe. Ko smo splezali, kar se je trdega splezati dalo, smo z mostov poskakali v prazno in odpujsali domov.
Ni je najdražje vetrovke ali materiala, ki bi nadomestila najcenejši dežnik! Velja pa opomniti, da fora z marelo deluje le v zavetju oziroma do nekje 15 km/h vetra :)
Ko smo pripujsali do avtomobila, je tudi pod Mihovim domom snežna oddeja postala precej debeljša, nizkopresečne in preširoke letne gume s profilom povsem neprimernim voznim razmeram pa nikakor ne naklonjene našemu povratku. Misija je bila avto spraviti že s parkirišča po vodoravnem. Do vsega skupaj 5 m oddaljenega cestišča smo potrebovali pol ure, nadaljnih 30 minut do Jasne nad Kranjsko goro. Spodaj sluzav sneg in led, čez svež moker sneg, malo babjega pšena in še kaj bi se našlo. Slabo za avto z letnimi pnevmatikami in očitno idealno za motorne sani, ki so nam prihrumele nasproti z doline na panoramsko vožnjo v prišiču.
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.