Dolgoletna želja smučanja po pršiču z vrha Špika ob sončnem zahodu, se je naposled le uresničila! Kar nekajkrat sem že poskušal, a je vselej nekaj manjkalo: prvič pršič, drugič sončno nebo, tretjič premalo snega za smuko s samega vrha... Tokrat so se vsi pogoji končno postavili v vrsto in dan je bil popoln! Zadeli smo terno!
Tik pod vrhom Špika!
“Gorela je narava in žarele so gore. Žarele pa so tudi naše oči in gorela naša srca!”
Začelo se je oblačno in vetrovno, kar je bilo kot nalašč zato, da se sneg ni (pretirano) ojužil. Zlasti zgornje vesine so bile precej časa v senci. Na roko so nam šle tudi padavine prejšnjih dni in veter SV smeri, ki je nanosil še več snega z druge strani gore.
Študiranje poti sonca ob zahodu na Google Earth.
Povezano z željo smučanja z vrha je bilo tudi fotografiranje. Kot za vsako stvar, ki si jo želim izvesti čimbolj popolno, sem se tudi na to pripravil. Na Google Earth sem skupaj z Borom pregledal pot sonca na izbrani dan ob določeni uri in tako dobesedno na minute splaniral čas našega spusta z vrha, da bi ujeli karseda idealno svetlobo. Težava sončnih vzhodov in zahodov je v tem, da v resnici trajajo zelo malo časa. Sence so (neskončno) dolge, svetloba nežna in topla. A le nekaj minut! Zato je potrebno vnaprej čimboljše načrtovati pot smučanja, pozicijo in ostale posebnosti, ki jih prinaša snežna podlaga - med njimi je najbolj problematična sled, ki jo smučar pusti v snegu. Fotografije so najbolj pristne, ko je sneg nedotaknjen!
Najbolj zaslužna za uspešen izkupiček dne in osvojitev Špika sta gotovo ratraka iz našega ljubega turistovskega društva Freeapproved, Duško in Neimenovani. Nepojemljiva kondicija in še bolj dodelan slog sta botrovala eni najlepše speljanih turnosmučarski gazi, kar sem kdajkoli hodil po njej. Pa čeprav je terjalo dobrih 7 ur gaženja do vrha Špika!
Gorela je narava in žarele so gore. Žarele pa so tudi naše oči in gorela naša srca!
Razmere so bile tako ob vzponu - kot pozneje ob smučanju - precej raznolike. Spodaj v gozdu in nižje zelo moker sneg s skorjo, višje v gozdu nekaj cm snega čez uležan svež sneg, še višje pršič, z izjemo zadnje strmine, kjer je bil sneg zelo težak. En dokaz več, kako specifične so lahko razmere na različnih predelih naših Alp, je bila strmina pod Frdamanimi policami, kjer so se posamični plazovi kar spontano plazili, kljub temu, da je bila za tisti čas napovedana nevarnost za plazove “le 2. stopnje”. V nekem trenutku preden smo prišli do izpostavljenega mesta in prereza snežne oddeje, smo si rekli: “OK, ko prileti naslednji, obrnemo”. A prerez je bil na spodnji meji zadovoljivega in nadaljevali z vzponom. Težava so bili nasploh predvsem plazovi, ki so jih prožili projektili z okoliških sten in vesin, ki so se razvili v plazove mokrega snega.
Čeprav so vsi razen mene dvomili, da bo smuka ob sončnem zahodu odlična, se je izkazalo, da smo imeli velikansko srečo in da sem imel prav. Prvih 50 strmih metrov s samega vrha Špika je bilo najslabših - sneg je bil težak, ponekod se je celo pojavljala skorja/kloža. Vse pod tem pa čisat poezija! Prihod lepega vremena in bolj suhega zraka je najbrž vsaj malo botroval temu, da je sneg ostal rahel in pršičast in da je ob vsem vijuganju (razen vršnih 50 m) do nekje 1500 m n.m. pršelo kot v sredini januarja (pa ne v Sloveniji, ker je bilo vse zeleno)! Uživali in vriskali smo kot podivjani, vsled številnih postankov za fotografijo pa sem s svojimi "fotografskimi željami" prav gotovo vnesel dodatni nemir v visokogorsko razigran duh svojih prijateljev... A fotografije in spomini, ki so nastali na turi, so večni - zato sem prepričan, da bodo moje prekinitve kmalu pozabili. Enako kot sem sam kljub razbolenim nogam že pozabil na dodatnih 6 kg fotografske navlake, ki sem jo trogal do vrha in nazaj.
Bila je to nepozabna avantura s prijatelji v fantastičnem ambientu in vsaj zame osebno ena lepših klasičnih turnih smučarij v Sloveniji zadnjih let!
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.