Snežni in s tem smučarski dnevi se v slovenskih alpah počasi iztekajo. V želji, da bi fotografiral še vsaj nekaj spustov ob sončnem zahodu, smo jo pozno popoldan mahnili nad bližnjo Pokljuko.
Živi legendi strmega smučanja Jaka Ortar in Marko Kern ter dva upokojenca Marko Albreht in moja malenkost. Podalo smo se v lov za poslednjimi sončnimi žarki sicer (prej) oblačnega dne. Ujeli smo jih skladno s skrbnim načrtovanjem ter se po zahodni strani Viševnika na smučeh spustili v sončni zahod.
Čudovit zaključek dne ob poslavljanju sonca.
Jaka in Marko ves čas po grebenski rezi, midva z Markotom pa sva malce prej zavila levo.
Že v globoki senci oziroma takrat že mraku smo znova zagrizli nazaj navkreber proti Rudnemu polju.
Krasna kratka in sladka tura na smučeh v zelo spremenljivih razmerah: gor grede zelo trdo (s srenači je sicer kar nekako šlo), dol grede sprva le nekaj metrov idealno, nižje dol spet trdo in mestoma skorjasto... V splošnem pa zanič :)
A tudi slabe razmere so boljše, kot tiste virtualne, ko spremljaš kako drugi dihajo svež gorski zrak in rijejo breg medtem ko sam sediš v pisarni...
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.