Lansko leto nismo imeli sreče. Julij in avgust sta nas takorekoč vsakodnevno močila, temperature pa so bile bolj jesenske kot poletne. Podobno vreme so imele tudi Alpe na področju Dolomitov in tako smo društvene tradicionalne aktivnosti, ko se s člani Freeapproved odpravimo na Južno Tirolsko, trikrat zaman prestavljali in usklajevali datume z ostalimi dopusti. S koncem poletja smo vrgli puško v koruzo in se sprijaznili s tem, da bomo morali tabor organizirat - in izpeljat! - prihodnjič - torej letos.
Udoben dostop do stene!
Po vsakokratnem nerganju nad vsesplošno gnečo in paničnimi "mama mia" Italijani, ki vpijejo vsevprek ne le v dolini temveč tudi v hribih in sredi stene, smo letošnji tradicionalni tabor Freeapproved organizirali mesec prej kot sicer. Termin se je izkazal za precej boljšega, dasiravno je bilo tudi na ta sončen (podaljšan) vikend gneče kar precej.
Vsled manjku časa in vse slabši skali slovenskih gora, sem se tokrat Dolomitov še posebej veselil. Res so mi všeč skala, čvrsti prijemi, strmina in izpostavljenost (tudi lažjih) smeri in seveda - kratki dostopi. Smeri je v izobilju in ko sem na eni izmed tur minuli vikend zrl v gore, sem hitro prišel do zaključka, da je eno življenje premalo, da bi dodobra obdelal vse smeri v stenah nad enim samim prelazom, kaj šele v širšem obsegu!
Primož zre v daljavo proti cilju prihodnjega dne!
Vsi trije dnevi so bili bolj ogrevalni, a me nobena smer ni pustila ravnodušnega. Vedno znova se čudim mojstrom, ki so že v času po prvi vojni kot veliki pionirji tistega časa plezali v primitivni opremi v teh istih stenah, ki jih stoletje pozneje tako radi obiskujemo. Sodobni opremi navkljub mnogo "klasičnih" smeri še vedno predstavlja konkreten zalogaj in terja dobro pripravljenost.
Seveda bi bilo čudno, če bi ne bilo v Dolomitih na tako lep vikend ostalih sonarodnjakov. Nenazadnje se govori, da vsak tretji Slovenec stopi na vrh Triglava in vsak peti pleza. "Podri", "varujem" in "plezam" je tako odmevalo v marsikateri steni.
Tadej v navdušujoče strmem razu!
"Kretničarji", kakor člane AO Železničar ljubkovalno imenuje največji ljubljanski odsek, so prav tako imeli ferajnovski tabor v Dolomitih. In v eni izmed smeri, kjer sva z Borom letošnjim sveže pečenim pripravnikom služila kot kompas za navigacijo, sta za nami plezali tudi dve pripadnici omenjenega odseka. Imen nisva poznala, zato sva ju ločila po atributih. Prva je dobila naziv tista z lepimi očmi, drugi pa tista s čopkom. Redke so povsem ženske naveze, ki samostojno šibajo po alpski vertikali, saj za tovrstno početje povečini izkoriščajo moške bicepse. Pohvalno!
Čakajoč ferajnovske kolege v hladu sence na balvanu, prek katerega je osvežilno senco metal dehteč visokogorski iglavec, smo s puncama izmenjali še nekaj besed o preplezanih smereh, o primerjavi parkovnih ureditev v TNP in Dolomitih, o tem kako zanimivo je to, da so gamsi v Sloveniji drugačni kot te v Italiji, da se v Dolomitih leti in kolesari povsod - pri nas pa nikjer, nekaj o njuni plezalni kolegici P., ki v velikih stenah Dolomitov pleza kar zgoraj brez ter s tem povezanimi pametnimi modrci narejenih iz časovno odvisnih vlaken.
Ker smo tudi mi z Borom in Maretom morali počakat naše nadebudne mladce, ki so se že na sestopu odločili splezat še eno krajšo smer, smo nad sedlom malo vadili s padalom nad glavo. Veter je za polet v dolino, kjer smo bivali, sicer pihal z napačne strani, se je dalo pa na idiličnih travah z najlepšim razgledom vsaj malo pohendlat.
Kot bi mignil so bili dnevi naokrog in čas za povratek v domovino se je prikradel kot zvitorepec... Svežega pripravnika Tadeja sva z Borom peljala plezat na ošiljen vrh po še bolj ošiljenem grebenu nad prelazom Sella. Zavidljiva izpostavljenost in zračni prehodi so navduševali prav do vrha, od koder so sledili precej manj navdušujoči spusti po vrvi. Po sedmih spustih smo se končno znašli ob vznožju stene od koder smo zdrveli proti avtomobilom, se poslovili od čudovitih gora in pričeli z vožnjo proti domu!
Dolomiti - kmalu se spet vidimo!
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.