Redko katera avantura navduši tako močno, kot prav takšna, ko si v družbi dobrih prijateljev, ob sončnem vremenu in v visokih gorah. Minula gorskokolesarska tura s preko 2000 višinskih metrov spusta po nekdanji vojaški infrastrukturi v italijansko Rezijo je bila izjemna.
Enako kot pred dobrimi 13. leti, sem se letos ponovno usedel na kolo zaradi poškodbe, ki mi je (začasno) preprečevala plezanje. Na enem izmed treningov sem si proti koncu lanskega leta poškodoval zapestje in potem predolgo odlašal z ustrezno rehabilitacijo. Letos po dveh tednih zimskih avantur v Chamonixu, se je stanje poslabšalo in spomladi sem sklenil bolečnim napraviti konec. Prenehal sem s plezanjem, odšel na MRI, rentgen in sedaj me čaka upam, da ne več predolga pot do popolnega okrevanja. Redno obiskovanje fizioterapij v kombinaciji vaj bo moje levo zapestje počasi znova spravilo v stanje primerno za plezanje, ki ga že močno pogrešam.
Kolo je tako poleg hoje in letenja z gora, za kar zadnje obdobje težje najdem čas, bolj ali manj edina vrsta razgibavanja vse starejših udov.
Čez mejo prijaznejše visokogorje je bila tako logična postaja ob odkrivanju lepih kolesarskih kotičkov. Pri čemer je potrebno poudarit, da je ob tovrstnem kolesarjenju še vseeno (zelo) veliko hoje navzgor. Razmerje med hojo in poganjanjem kolesa je tako na žalost 10 proti 1 v korist nošnje in porivanja.
Namesto kolesarjenja nas je pričakalo kup hoje in nošenja koles.
A kot pravi pregovor je za lepe stvari vredno "potrpet" in nič drugače ni s hojo ter nerodnim prenašanjem kolesa v želji, da se potem z njim spustiš v dolino. Če je cilj na drugi strani in v drugi dolini od koder si prišel, toliko bolje.
Nas je skoraj 30 kilometrov dolga pot s preko 2000 metri vertikalnimi metri spusta vodila po nekdanjih vojaških ostalinah, po poteh in mulatjerah ter seveda tudi nebodigatreba gostem gozdu, po ozkih potkah med podrastjo in čez številna za padec izjemno neprimerna mesta.
Dolga prečnica čez pobočje z mnogimi za zdrs neugodnimi mesti.
Nekdaj široke poti z ustreznim naklonom za tovornjenje vojaškega tovora, so danes v teh koncih pretežno zaraščene, po njih pa se vije ozka pot - enoslednica. V celem dnevu smo od točke, kjer se končajo gostilne, enako kot sicer v Sloveniji, srečali le 4 žive ljudi, enega kolesarja in prav toliko kozorogov. Aha, saj res - pa še eno Italijanko, ki ji je odstopil podplat. Še danes ne vem, če je živa prišla v dolino.
Prav neverjetno je kako spretno se je ta nekdanja pot za drugačne namene vila preko vrhov, čez sedla in vsekana čez pobočja. Žal so bili nameni takrat drugačni, a jih lahko vsaj danes uporabljamo v mirljubne namene. Drugače je seveda čez mejo, v naši preljubi Sloveniji, kjer smo kolesarji na žalost povečini prekrškarji prav povsod, razen tam, kjer ni izrecno dovoljeno. Kar je pa skoraj nikjer. Žalostno.
Žival. Človek. Kolo. Vsi v sožitju. Toda ne v Sloveniji!
Po precej vetrovnih grebenih smo se počasi, a vztrajno premikali proti zahodu. Z vse lepšimi razgledi visoko nad dolinami se je naš vzpenjanje končno prevesilo v en sam, dolg spust. Nekaj mest je sicer še posrkbelo, da so naša srca bila močneje, a ne toliko zaradi napora, kot iz potrebe po skrajni previdnosti zaradi vožnje po ozkih, izpostavljenih stezah blizu roba.
Dolga prečnica na še eno sedlce, od koder se je pričel bolj ali manj neprekinjen spust je bila prava kolesarska poslastica. Z veliko izpostavljenostjo, tehničnimi odseki in čudovitimi razgledi je vsaj pri meni pustila čudovit spomin. Ker je bilo v resnici spusta tako zelo veliko, je bilo tudi lepih mest še precej, temu primerno pa smo se z navdušenjem tudi ustavljali in razgledovali po naravnih lepotah.
V te konce se zagotovo še vrnemo, ne le zaradi čudovitih enoslednic in razgledov, temveč tudi ustreznejše in aktivnim športnikom prijaznejše zakonodaje. Na tem mestu še spoštovanje in poklon tistim posameznikom, ki si v Sloveniji prizadevajo odpreti poti tudi kolesarjem...
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.