Kako si vzeti življenje?
Načinov kako si vzeti življenje je kar precej. Ko človek kje zasledi na kakšen bizaren način si je nekdo vzel življenje, se zamisli nad tem, kako zelo obupan in v kakšni hudi stiski tak človek pravzaprav je. Večkrat je kje moč prebrati, da je živeti nekaj najlepšega, kar se je človeštvu, človeku in homo sapiensu zgodilo nasploh. A za vse najbrž ni tako.
Ko sem se pred dnevi na krajšem oddihu z zaprtimi očmi "gledal" v sonce, in se mi je po vekah razlivala prijetna sončna toplota kot vroč vosek po obrazu, sem se spet malo zamislil kako srečni smo lahko... Srečni, ker smo zdravi. Srečni zato, ker se počutimo ljubljene in ker smo zadovoljnji s tem kar počnemo. Življenje nas obdarja z mnogo lepimi trenutki, včasih tudi z nekaj grenkimi in celo težkimi. A tudi takšni so potrebni, da znamo še bolj ceniti čas, ko se imamo lepo.
Samomor kot odgovor za ljudi v stiski?
In kot nalašč se je v trenutku, ko sem pomislil na ljudi v hudi stiski, prikradel temnejši oblak. Ljudje v hudi stiski napravijo samomor. Redki so takšni, ki si življenje vzamejo iz nam (ali večini) zelo neumnih razlogov. A kaj sploh je pravi razlog, da upraviči takšno grozno dejanje. Ne vem. In si niti ne znam prav dobro predstavljati. Če pa si že zamislim najbolj črn scenarij, je to najbrž del življenja, ko ti gre dobesedno vse narobe, in ko vsak naslednji dan prinese še več žalosti, nesreče, mizernosti in bede. Pa niti ne mislim denarja in materialnih dobrin, marveč to, kaj človek čuti in zaradi česar ima veselje do življenja. Veselje pričakovanja novega dne. Srečnež se ga veseli, nesrečnež upa, da ga bo čimpreje konec.
In če že prideš do roba. Do točke, ko si rečeš, da ni več povratka. Ko je žalost in stiska tako huda, da ti ni več živeti - kako si vzeti življenje. Načinov je več.
Rimljani, ki so bili vajeni spremljanja gladiatorskih iger, se niso bali krvi. S svojo priležnico, ljubico, kurbo ali celo ženo so se ulegli v vročo kad. Topla voda je pospešila krvni obtok. Navadno rahlo vinjeni so potem poklicali njihovega osebnega zdravnika, ta pa jim je strokovno odprl žile. Kri in z njo življenje sta kot neskončno dolga sled postopoma vodili v temo. Prijetna smrt.
V sodobnem času ljudje izbirajo zastrupitev v zaprti garaži ob prižganem motorju avtomobila. Ta smrdeča alternativa prav tako ne boli, nič ni treba gledati krvi in življenje ravnotako odteče v zrak. Dobesedno. Pozoren je treba biti le, da te kdo prehitro ne najde, ker bojda padeš v nezavest že precej prej, preden si dokončno mrtev.
Potem pa so na vrsti razno razni bizarni primerki, ki jih nikakor ne razumem... Razne vaje na železniških tirih, pa skoki z balkona 2. nadstropja in podobne neumnosti, kjer na koncu huda stiska postane brezizhodno trpljenje akterja in bližnjih - popolna invalidnost - in podobno.
Kar pa je najbolj groznega pri vseh teh "mračnih" temah je dejstvo, da je Slovenija po številu samomorov z naskokom na prvem mestu v EU. Žalostno, skorajda tragično dejstvo je tudi to, da so samomorilci vse mlajši ...
Kaj se tem ubogim ljudem plete v glavi? Kako bi jim človek pomagal, da bi na dnu črnega brezna v katerem so se znašli, znova ugledali majhno sijočo zvezdo, rastočo in bleščečo - da bi se jim znova povrnila želja do življenja in pogum za živeti?
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.
JV greben na Kukovo špico je od daleč vidna linija, ki je v meni že nekaj časa vzbujala zanimanje. Čeprav je Kukova špica prva impozantnejša gora v grebenski liniji med Vrati in dolino Belega potoka, je jugovzhodni greben na Kukovo špico pri meni do prejšnjega tedna ostajal zgolj na seznamu želja.
Mavrica življenja – Spominska smer Nejca Sedeja poteka v JV steni Nad Šitom glave z udobnim dostopom s prelaza. Kot nalašč za pozpopopoldanske ture - dolge junijske dni in vročino, ki jo je na Vršiču vsekakor znosnejša.
V iskanju presežnih užitkov govtanja snega smo se odpravili k sosedom. Varen in od trum snežnih navdušencev pozabljen bukov gozd velike strmine, ki sega skoraj 1700 metrov visoko…
Vsako leto na popularnih izhodiščih in klasičnih turnih smukah opažam več ljudi, a množičnosti (in videnih neumnosti) letošnje sezone ne morem primerjati z ničemer doslej…
Lipnica pri Špiku je zapostavljen vrh, kjer je smučarij spomladi lahko dobra, pozimi pa igra na srečo.
Veličasten pričetek meteorološke zime v Bohinju, kjer na Pokljuki vlada zimska pravljica.
Zimska idila na Pokljuki, kjer je močan dež (naposled) prešel v bruhanje snega s spremljajočim zavijanjem vetra in nočni spust na smučeh čez misteriozni gozd.
Na številnih turah se je nabralo kar nekaj turnosmučarsih izkušenj. Tudi slabih! Nekaj najpogostješih in najbolj neprijetnih napak, ki si jih ne bi želel ponoviti sem v času divjanja koronavirusa zbral na kup, da mi služijo kot opomin. Dodal sem še nekaj fotografij za navdih pred novo sezono!
Brž, ko se je tudi uradno smelo gibati znotraj 212 različnih občin Slovenije, se nas je slučajno v tej osrednji dolini Triglavskega narodnega parka srečalo več prijateljev. Naključno smo imeli cilje podobne in tako v prebujajočem se dnevu okrog 5:15 pričeli s hojo proti zahodu in navkreber.
Jure Žabjek in Kristjan Vreček sta oba zgrabila za vile svoji oranžni lisici z oznako 36 in kot dva navihana dečka komaj čakala, da ju lahko našponata po bregu navzdol…
Kristjan pozna vsako pot, stezo, potoček, padlo drevo, bando in borovnico. Slednje tudi po imenu. Edinole klopov še nima tako naštudiranih, tako da dva krvosesa, ki sem ju naslednje jutro s pinceto vlekel s svojega trupla, nimata imen…
Prečenje vrhov Pokljuke na turnih smučeh je bilo že nakaj časa na mojem seznamu želja. In dan žena je bil kot nalašč, da imajo žene prosto, moški pa pridni in marljivi kakor smo, sklonjenih glav odrinemo na visokogorsko tlako, z namenom prečenja od Debele peči do Velikega Draškega vrha.
Zima pridno otresa z repom in ob vsem silnem miganju z zadnjico je nadvse privlačna…
Izrazito močne padavine in svež pršič so bili premočni dražljaji, da bi jih lahko spregledali, zato smo zapregli pse šli gazit v breg!
Ko te na vrhu gore skrbi, da ti ob pripravi na spust smuči z rok ne utrga in odnese veter, veš, da pihlja …
Vremenska napoved je obetala povprečen dan. Namesto tega pa smo nenadejano uživali v izobilju pršiča, sonca in svežih smučarskih sledi!
Lepa smer v steni Prestreljnika, kjer v senci severozahodne strani snežno-ledni skoki razgibajo še tako zaspane obiskovalce.
Kot vse kaže se bomo v Sloveniji od zime poslovili še preden bi jo dodobra užili…
Od sedlca navzdol pa eno samo vriskanje! Kaj vriskanje - huronsko kričanje! Od veselja, ko je pod smučmi neslišno pršelo v obraz in sem brzel navzdol nad hladno, a mehko in opojno podlago...
Na trenutke sem se počutil precej neumno, saj sem ob preveč nežni brci v zmrznjeno polento zdrsnil navzdol in se skupaj s proseno kašo odpeljal nazaj proti izhodišču. Postopek sem ponovil in naletel na enak problem meter višje...
Čakalo nas je še nekaj mukotrpnih prestopov prek ceste in porivanja po obcestnem zosu pomešanem s soljo in peskom. Za seboj smo pustili minljive sledi, v naših srcih pa trajen spomin na čudovit dan...
Le na redko posejane smrekice so podobno kot nenatančno obrite ženske pazduhe motile sicer lesketajoče deviško pobočje, ki nas je vabilo v svoje nedrje...
Ko se pri Podljubelju z avtom ustaviš, obrneš in začneš vozit ritenski, veš da je snega za smuko dovolj. Če te ob hoji navkreber spremlja še bučanje plazov, si v to lahko tudi povsem prepričan!
V zadnjem mesecu in pol mi je bilo dano doživeti kup prima dogodivščin: visokogorske pohodniške ture, grebeni s sončnimi zahodi, dolge kolesarske ture, "ponovno" plezanje z rehabilitiranim zapestjem, raziskovanje podvodnega sveta v Rdečem morju in le nekaj dni zatem uživanje v prvih smučarskih zavojih na snegu...
Teden šteje 7 dni. Mesec jih ima do 31. Mesecev v letu je 12. Leta pa tako hitro bežijo, da se sleherni dan, ki ga ne izkoristim v celoti, zdi kot zapravljena priložnost, za katero se zavedam, da je nikoli več ne bom mogel nadoknadit. Naj bo dež, naj pada sneg ali pa celo toča - ko ura odbije polnoč in se danes prevesi v včeraj, pomeni, da je ~1/26.000 življenja mimo. Zdi se malo, a življenje imamo eno samo!
Po nekaj minutah poganjanja smo opazili tudi modre kolesarske table kolesarskega odseka planinske zveze, kar nas je neverjetno pomirilo, saj nismo kršili prav nobene izmed številnih prepovedi gibanja v naravnem okolju...
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.