Večinoma v gorah spim v spalni vreči pod milim nebom. Tokrat pa sem bil namenjen v bivak na Prehodavcih in v trenutku, ko sem odprl vrata, doživel šok! Kaj s(m)o obiskovalci gora v Sloveniji res take svinje?!
Naredili smo turo nad Pokljuko. Zjutraj smo v iskanju rude najprej naredili obvoz mimo nekdanjih jam, tu in tam malo gor in dol, prečno levo in desno ter na koncu priključili na pot malo pod Kočo. Z vsakim pregaženim metrom više smo bolj veselo pogledovali v nebo, ki se je iz sivine in beline spreminjalo v lesketajočo se modrino.
Kot kaže me vsako leto bolj dajejo znaki starosti, predvsem pozabljivost in okrnjena umska kapaciteta. Ne vem kako je namreč mogoče, da se mi je ta objava toliko časa skrivala med osnutki...
Izobilje rumenila, rdečila in drugih jesenskih barvnih odtenkov naravo še poslednjič pred prihodom monotone zimske beline okrasi in olepša za zadnje letošnje razdajanje. Priznam, da se je takšnim lepotam težko upreti in da te mamljivi dnevi, kakor smo jim bili priča konec tedna, hitro omrežijo in premamijo v skušnjavo...
Letos požara sicer ni bilo, ker je bila velikost litoželeznega gašperčka za skupino nekaj ducat lačnih ust premajhna, ampak bomo nadoknadili prihodnje leto, ko bomo znova kurili na odprtem ognju, katerega mogočnost tradicionalno opisujemo z več deset metri visokimi ognjenimi zublji, kjer kostanja ne pečemo ali žgemo temveč uparjamo!
Vse izprijene spolne fantazije se lahko za nekaj evrov uresničijo tudi najbolj nesrečnim in zafrustriranim. Za začetek večera se priporočajo razni GoGo bari. Kmalu sledijo različni showi, med najbolj znanimi je t.i. Ping Pong Show. Ker imam rajši tenis, sem ogled showa v kupleraju z zvenečim imenom SuperPussy izkoristil za pisanje emailov in s tem ubil dve muhi na en mah. Nisem gledal nagnusnih nagih mrožev na odru in se znebil vsiljive kurbe, ki se je delala, da razume slovensko.
Meja med tradicionalisti in športnimi plezalci je vse bolj zabrisana. Če je še pred letom dni drobna blondinka s čvrsto zadnjico in velikimi očmi drgnila plastiko v zavetju varne dvorane, naslednje poletje ponovi eno najtežjih klasično opremljenih smeri v Alpah. Suhljat deček, ki mu ravno poganjajo prve puhaste brčice pod nosom, pa v enem dnevu opravi z več najtežjimi smermi daleč naokoli. Na pogled!
V splošnem imam rad ljudi. Še rajši imam življenje. Posebno mesto v mojem srcu pa imajo tisti, s katerimi preživljam prosti čas in z njimi doživljam avanture v gorah. Zato je najbrž logično, da rad vidim ljudi in življenje tudi na fotografijah. Tistih, ki jih posnamem sam, kot tudi drugih...
Povezana z vrvjo kot alpinista in nevidno kot prijatelja, tiho vsak s svojimi mislimi sestopava po od zahajajočega sonca rdeče ožarjenem ledeniku. Sestopava in bližava se višinskemu taboru. Z vsakim naslednjim korakom sva bliže prijateljem, bliže civilizaciji in domačim. Vračava se.
Vsaka izkušnja je dragocena. Še zlasti takšna, od katere odneseš novo spoznanje - brez, da bi si opekel rit. Veseli kot radio smo to spoznali tudi sami ob varnem pristanku v dolini. Ljudski pregovor, ki se ga vsakič znova spomnim, drži kot pribito: "Izkušnje so najboljša šola, le šolnina je zelo draga!".