Plezališče Črni Kal

  Kljub ne ravno najboljši vremenski napovedi sem se z ostalimi vred opogumil, da smo odhlačali v plezališče Črni Kal. Standardno zbirališče na končni postaji avtobusa številka 6 je bilo polno avtombilov in nadebudnih tečajnikov letošnje alpinistične šole FreeApproved. Kamorkoli je segel pogled, sami tečajniki. Le tu in tam so se vmes pokazali kakšni znani obrazi, izstopajoče barve las, prepoznavni glas ali tipska hoja.

Po relativno hitrem postopku smo se napakirali v avtomobile in že smo z veliko hitrostjo premagovali razdaljo proti Primorski. Med krajšim postankom na Petrolovem bencinskem servisu Hip Hop na Lomu sem se izdatneje opremil še s prehrambenimi izdelki, saj sem zajtrk kot ponavadi preskočil, dan v plezališču pa je brez hrane precej pust. No pa tudi lakota ni prijetna stvar.

Kljub temu, da je tokrat v avtu sedel Tadej, kar večinoma pomeni, da se izgubiš bodisi že pri sami vožnji do izhodišča ali pa vsaj na dostopu, smo tokrat - kar neverjetno - prispeli točno tja, kamor smo želeli. Ko sem odprl vrata parkiranega avtomobila je v notranjost zavejal tako ledeno mrzel veter, da sem kar otrpnil. Ker so bili odzivi pri sopotnikih podobni, je bojazen, da sem pomehkužen - odveč.

No pa sem se vseeno kar kmalu pogrel. Medtem, ko smo razpravljali katera cesta hitreje pripelje do Črnega Kala, je Tadej pohvalil "Strmina sendvič". Tako se namreč glasi prevod njegovega Hill Burgerja, ki ga je od ne-vem-kje pobral, saj je takorekoč edini zares znani "burger" v Sloveniji prav Viki Burger, medtem ko o strmina-sendviču nihče še nič ni slišal. Smeh me je tako dodatno prebudil, pogrel in že sem bil pripravljen na plezanje.

V plezališču pa kljub relativno zgodnji uri po 9.uri nismo bili prve izgubljene duše, željnje plezarije. Pred nami sta se v stenah že razmigavala dva kandidata. Ko sem iz nahbrtnika zložil vso opremo in hrano, sem v trenutku zasedal kakšne 4 kvadratne metre površine. Še ves zamrznjen sem se z vsemi sloji oblačil spravil v steno nad seboj in napeljal prvo lahko smer za prihajajoče tečajnike. Podobno smo naredili še s preostalimi prostimi vrvmi in že se je tečaj lahko pričel.

Prav vsi tečajniki so neverjetno pridni in zagnani, prijetno pa me je presenetil še sotrpin, filmski junak, mojster električnih vezij, solarnega sistema, osončja, vesolja in drugih tovrstnih ved - Dzani. Brez prestanka je obdeloval smeri po dolgem in širokem in neustrašno bil sizifov boj z gravitacijo. Zelo se me presenetili tudi ostali, predsvem s pridobljenim znanjem izdelave vozlov in drugih nujnih postopov. Zahvala gre seveda njihovi prizadevnosti in pa majstru Zlatotu.

Sam sem se najbolj posvečal prehranjevanju. Vmes sem pazil na varnost, napeljal nekaj smeri in si lomil prste v ne omembe vrednih smereh s piškavimi ocenami. Bolj kot je šel dan h koncu bolj je kopnel moj kupček hrane in ko je naposled končal v mojem želodcu, je bilo plezanja zame konec.

Dan se je zame zaključil s hrano (spet) nekje v Uncu, kjer smo v gostilni in piceriji polni gasilcev zares varno jedli pico poleg odprtega ognja.

Plezališče nad Vipavo

S Tadejem, ki ga lahko odslej kličemo poleg Kena tudi gozdni joža (obrazložitev kdaj kasneje), sva jo mahnila v vetrovne stene nad Vipavo. Že ko sva zapustila avtocesto in se pričela spuščati proti Vipavski dolini sva na opozorilni tabli uzrla jakost vetra 64 km/h. Mene je kar zazeblo, zlasti zato, ker je bila zunanja temperatura 7°C. Parkirišče sva hitro našla, kar je bilo kar presenetljivo, saj navadno, ko je z mano Tadej, vedno kam zaidemo. No, pa nič se ne bojte, tudi danes mi ni ostal dolžen! Najprej sva se tako kot v sosednjih dveh avtomobilih zaradi jutranjega mraza še malo zadrževala v topli potniški kabini avtomobila, potem pa zagrizla v breg. Tadej je sila preprosto podajal možnosti - ali greva levo ali pa desno. Nič, sem si rekel, pa pojdimo desno. Pa sva šla. Ko sva tako hodila že kar lep čas in - se mi zdi - prišla že nazaj do avtoceste, pa sem le rekel, da jo mahneva na levo. Strmo diagonalno levo sva jo tako ubrala prek melišča, kjer sva oba zadihana že po 50 višinskih metrih naredila kratko pavzo. Da bi čimhitreje minila in da ne bi bilo dolgčas, sva se odločila metati kamenje. Ker sva bila daleč od ustaljenih poti in nasploh nekje bogu za hrbtom, se nisva bala, da bi koga zadela. Najbolj zabavno je postalo, ko nama je uspelo po 30 m padanju kamenja zadeti prav v eno masivno skalo, na kateri so se potem kamni raztreščili in je okrog in okrog pršelo. Kot šrapnel. Minute si hitro tekle in tako sva kot dva otroka metala kamenje in se navduševala vsakič, ko je komu uspelo narediti t.i. "kasetno bombo".

Naposled sva le odrinila naprej in kmalu prišla do novega mesta za počitek. Tokrat sem se odločil, da sklatim prvi sendvič. Tadej je medtem odšel na kratko raziskovalno turo in lomastil nekje po komaj prehodnem šavju. Ko se je s svojimi debelimi bodlni vred skoraj zataknil, se je le obrnil in prihlačal nazaj. Ko se je le vrnil, se je odločil preobleči, nase pa je navlekel takšno barvno kombinacijo nekakšnih "pumparic" in hecne majice, da je še celo sam sebi rekel gozdni joža. Jaz sem medtem brez vprašanja odprl njegov slivov Fruc, moj ledeni (takrat že mlačni) čaj pa pustil zanj.

Spet sva se premaknila, le da se mi je tokrat Tadej verjetno maščeval za mojo brezbrižno "menjavo sokov" in pa opazko z gozdnim jožo na čelu. Maščevanje pa je bilo sladko (zanj), saj sva se gonila naravnost v breg, sredi goščav polnih sumljivih insektov. Naposled sva le prišla na neko na pol shojeno stezico in deset metrov više prišla namesto pod steno - nad njo. Ni nama preostalo drugega kot da sva nekako splezala navzdol nekih 10 metrov, potem pa se le nekako pripela na sidrišče in se od tam po vrvi spustila na varna tla.

In s čim lahko zaključim? Plezalnega dela danes ne bi opisoval. Malo zato, ker nisva plezala nič prav posebnega; morda lahko resnično pohvalim le kvaliteto skale in malo pograjam mestoma izjemno neumne pozicije svedrovcev za varovanje. Namreč ko ga vpneš si tako ali tako že prek vsega, če pa tik pod njem zdrsneš, se gotovo pošteno razpackaš. Podobno kot v kakšnih smereh v Paklenici na primer.

Najbolje pa bi lahko današnji dan povzel z ugotovitvijo, ki se mi poraja že zadnjih nekaj tur s Tadejem... Da če je on zraven, se vedno izgubiva, zalutava ali nekako drugače zavijeva tja, kamor ne bi smela. Res pa je tudi to, da je vseeno vedno prijetno in zabavno, pa še vsaj delček njegovih zalog hrane dobim (danes npr. tuno).

Gozdarček nas je pustil na cedilu

Ko smo se v nedeljo Tadej, Trošt in jaz vračali v Ljubljano, si nismo mogli kaj, da ne bi zavili prek Vrhinških tankovskih poligonov v Ljubljano. Tadej je s svojim gozdarčkom lepo prevozil vse ovire in prepreke na cesti, ki nas je preko Vrhnike peljala nazaj proti Ljubljani. Ko smo ravno razmišljali v katero gostilno jo bomo mahnili s popolnoma praznimi želodci in z velikimi očmi, kosmo mislili na hrano, je Tadej naenkrat rekel: "Opa, kaj pa je tole?!" Termometer, ki kaže temperaturo hladilne tekočine je namreč zrasel in se ustavil tik pred rdečim poljem. Izpod motornega pokrova se je malce kadilo... Vse mogoče smo uganjali, razmišljali in celo nekaj skušali ukreniti, a vse brez posebnih rezultatov. Dolili smo navadno vodo, ker hladilne tekočine ni bilo več, ampak to sploh ni pomagalo. Temperatura motorja je takoj, ko je speljal, poskočila nazaj do rdečega polja... Dolga zgodba na kratko (sem zaspan)... Tadej je bil pošlepan do doma, vmes je avto odložil na servisu, midva s Troštom pa sva jo peš mahnila proti domu.

Zdaj pa upam in si želim, da bo popravilo napeljave hladilne tekočine (ali pa kar obtočna črpalka za hladilno tekočino) čimhitreje in s čim nižjimi stroški popravljena.

A vendar še danes težko verjamem, kakšne strme "klance" zmore Gozdarček. Upam le, da Tadeju minuli pripetljaj ne bo vzel poguma in nas bo še naprej vozil po strmih terenih. Najbolj nanj namreč računam pozimi, ko nam bo krajšal dostope do pod slapov :) S štirikolesnim pogonom in dobrim voznikom se namreč daleč pride!

Izzivalec na pohodu me je želel premikastiti

Najprej ena kratka in sladka... Danes, ko sva se z Grego vračala v pisarno nazaj s kosila, se je pripetilo nekaj nenavadnega. V bistvu sem imel s tem včasih več težav, ko sem se še prevažal z avtobusi in pešačil kilometre od avtobusne postaje do doma... Kakorkoli že - z Grego se vračava nazaj in nasproti prihaja čokat moški, ki bi mu pripisal nekje okrog 35 let. Z Grego hodiva vštric, levo od mene do stene je vsaj dober meter in pol. Moški, ki prihaja nasproti v zadnjih korakih pred mano začne zavijati naravnost vame in me s svojo zamaščeno ramo butne v mojo. Hodim dalje, nakar me vseeno zanima kaj je bilo to, kar se je zgodilo hipec nazaj.

Vidim moškega, vsega besnega, z razkrečenimi nogami in rokami na o. Torej komolci daleč stran od telesa. Pa ne zato, ker bi bil tako močan in bi ga pri normalni drži ovirale velike mišice latisimus dorsi. Tudi zašpehan ni bil tako, da bi bil v taki drži. Preprosto je bil pač besen in najbrž je bil to napadalen in kao nevaren položaj. Takšnih položajev napadalcev z večinoma tujim narečjem se še prekleto dobro spominjam iz šolskih let.

No in ko tako začudeno pogledujem proti možakarju, me že začne nadirati in za menoj kričati: "A se boš ustavil?". Nekaj zamomljam Gregi kaj je to z ljudmi dandanes, oni tip pa že za mano tuli in z besedami psuje mojo mater in vse po spisku, na koncu pa doda še: "Bom tja prišel pa ti bom glavo odtrgal, jebem ti mater pičku mater govno in tako naprej..." (opravičilo bralcem za grde besede).

Da ne bo predolgo trajalo... do pretepa ni prišlo, bi pa ob moji najmanjši reakciji "biti pogumen" vsekakor nekoga čakale batine. Najbrž mene, ker je napadalec (bojda) vedno v psihološki prednosti. Kakorkoli že - kar težko sem verjel kaj vse se sprehaja po ulicah in na kakšen način sproščajo svoje nezadovoljstvo nad svetom, nad dogajanjem okrog in najverjetneje tudi nezadovoljstvo s samim seboj. Škoda, da "odrešitev" ali uteho iščejo v nasilju. 

Naš zeleni planet in kazen za kolesarjenje

Tako nekako namreč kličejo Zemljo. Težava je le v tem, da je ta naš planet Zemlja vse manj zelena in vse bolj onesnažena. No in ker imam tudi sam rad naravo in v njo dokaj pogosto zahajam, sem tudi temo diplomske naloge naravnal v ekološko smer. Danes sem diplomo tudi natisnil, jutri navsezgodaj pa me čaka še knjigovez. Potem jo oddam in če bo vse po sreči bom konec tega meseca tudi že diplomiral...

Da se še za trenutek vrnem k zelenemu planetu. Spominjam se, kako smo pred časom kolesarili po delu narave, kjer se načeloma ne sme kolesariti oziroma je to celo prepovedano. Še vedno mi ni - in mi po vsej verjetnosti tudi nikoli ne bo - jasno zakaj tam velja prepoved kolesarjenja. Razumel bi, če je potem prepovedano tudi pešačenje. Vsekakor pa bi razumel, če bi se tam ne vozili avtomobili. Pa se. Vsakodnevno se trume planincev pripeljejo prav do izhodišča, marsikateri pogumnejši in z višjimi avtomobili še dlje. Nikoli še nikomur ni bilo storjeno nič v smislu kakšnega izreka kazni ali podobno.

No moja izkušnja je drugačna. Ker smo pač večino naših športnih avantur posneli, vključno s to "na meji legalnega", sem jo dobil po nosu. Ogledal si jo je namreč kdo drug kot sam nadzornik TNP. In to ne kar eden, temveč tak - "na položaju". Prejel sem klic po telefonu in  v skoraj pol urnem pogovoru poslušal vse mogoče grožnje, kakšne sankcije me čakajo, kaj vse sem uničil in pokvaril s tem ko sem kolesaril po od tisočev planincev steptani poti. Seveda - še danes me marsikateri planinci, ki so si ogledali ta nesojeni film, grdo gledajo. Še danes slišim kakšno pripombo na ta račun, češ kako uničujem naravo in podobno.

A vendar so mnoge študije, ki so jih zaradi podobne problematike (planinci v hribih super, kolesarji grozno, fuj, uničevalci!) prav tako pestile, pokazale, da gorski kolesarji pravzaprav naredijo manj škode in v naravi pustijo manjši pečat kot planinci.

Treba je namreč vedeti, da v naših hribih po planinskih poteh nad 2000 metri kolesari prekleto malo kolesarjev. Tisti, ki pa se najdejo, so v glavnem tudi planinci. In to takšni, ki vsaj praviloma tudi kolesariti znajo. To nadalje pomeni, da ne rijejo po poteh, ne bremzajo "na črto" oziroma tako, da spodrsuje kolo itd.

Ah, ne vem zakaj sem se spravil to pisati. Ampak vsakič, ko se spomnim lepot naših gora in jih vsakič znova pogrešam in jih dalj časa ne obiščem zaradi drugih neodložljivih obveznosti a la faks (kot sedaj, ko tipkam in sedim, namesto da bi hodil/plezal/kolesaril), se spomnim, kako zelo občutljivi so ljudje, ko se karkoli dela "drugače". Če se hodi - se hodi. O krščen matiček kakšno kolesarjenje neki - pa saj to so vendar Planine!

Pa še bi lahko kakšno rekel na to temo, npr. kako sem jih enkrat (seveda po ovinkih) slišal, češ kaj packam po forumu z jadranjem na deski, pa z gorskim kolesarstvom. Pa saj to je vendar alpinistični forum! Tu se pleza (piše o tem) in to je to.

Kje je logika? Ne vem!

[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=dmvgTA4R0Cg&rel=1]

Vnovič plezanje pod Reško planino

Danes se nas je v plezališče Pod Reško planino odpravila cela horda. Tadej a.k.a. Ken, Arne, Trošt a.k.a. Kajla in jaz. Za začetek sta zjutraj Arne in Trošt zaspala in je oba namesto budilke oziroma sonca (ob 9.00 je namreč že sijalo!) zbudil telefon, ko sem ju klical. Oba sta se oglasila na podoben "pol-priseben" način. Kajla je v bistvu poklical nazaj, ko mu je rezek zvok prejetega SMSa prekinil sladke sanje. Kakorkoli že, v izogib morebitnim napovedanim gnečam, ko naj bi vsi mogoči nemški in avstrijski turisti ubrali pot pod noge in domov - končale so se jim namreč počitnice - smo se premišljeno napotili na vzhod. Gorenjska in Primorska sta bili tokrat izključeni.

Srečali smo se pri Ruglju (za tiste, ki ne vedo, to je od Črnuč malo naprej proti Belinki). Tadej je tam parkiral svojega gozdarčka in že smo z mojo črno škatlo odbrzeli rudniškim krajem naproti. V Trbovljah smo se mimogrede vstavili še v mega-centru Tuš in varčno in zavedavo oprezali za vsemi mogočimi popusti. Med drugim smo skušali slediti tudi "zdravi pameti" potrošnikov in kupovati vse kar je imelo na sebi velik znak za popust. Tudi tisto česar sploh nismo potrebovali. Ko smo kupili vso potrebno hrano, smo naposled po ovinkasti cesti odbrzeli plezalnim dogodivščinam naproti.

V plezališču tokrat nismo bili sami. Tam se je namreč že mudila skupina lokalcev, ki so že pridno okupirali prve smeri v sektorju. Sami smo se umaknili nekam bolj v levo in se še vsi trdi in polomljeni od vožnje spravili v neke strme, ponekod previsne pečine. Šlo nam je kar dobro. Poleg plezanja smo predvsem zelo veliko tudi govorili. Ure so minevale hitro kot minute in kot bi mignil smo jo ucvrli domov. Vmes smo splezali kakšen ducat smeri, vmes nekajkrat tudi poleteli (brez tega ne gre) in malce pohecali Arneta, ki je s svojo novo pričesko en prav lušten pob. V tem smo se strinjali vsi, očitno tudi njegov frizer. Le Arne je nekaj godrnjal in nergal. Morda pa je le še vprašanje časa, kdaj bo tudi on okusil prednosti (zelo) kratkih las in se znebil še tistih nekaj centimetrov, ki jih trenutno nosi na svoji bistri glavi.

Do prihodnjič torej!

PS: Aja, fotografij ni! Za to se posebej zahvaljujem Kenu. Prav neverjetno ukano je izvedel... Ni sicer pozabil fotoaparata, je pa prinesel takšnega, ki se ne prižge. Pravkar sem mu pripisal MINUS!

Katarina je vroča

V nedeljo sem se bedak spravil nanjo. Sredi največje vročine. Od doma daleč na Viču pa vse do vrha. Tja grede je še šlo, čeprav sem že lovil sapo, sploh ko je mimo pritekel Pahorjev Borut in se mi je bedasto zdelo, da bi bil hitrejši. No pa sem pospešil prehitel in potem držal tempo tja nekje do Podutika. Potem v klanec je do Toškega čela še šlo, zatem pa z jezikom do tal v drugi prestavi do Katarine. Dolgrede je šlo, ko pa sem prišel na ravnino in se mimo Kosez vračal domov, me je volja že minevala. Samo svoji gromozanski lakoti tisti trenutek se imam zahvaliti, da sem sploh prišel do doma, sicer bi najbrž ostal nekje na poti. Po ne vem koliko časa sem spet tekel, pred tem pretežno sedel. Še danes, v torek, me bolijo neke majhne skrite mišice okrog kolkov. A je vsak dan bolje, tako da že razmišljam kaj in kam, ko me prihodnjič piči, da bi šel tečt. A tokrat se bom največji vročini in sončni pripeki ob 12.00 vendarle izgognil.

Na dež! Tale sopara je neznosna!

Pod Reško planino dvakrat pošteno

Danes sva se s Kenom (kdor še ne ve, kdo ta atletska oseba s tem nadimkom je, naj prebere tole) odpeljala proti vzhodu. Prav počasi, kot dve stari razjahani kravi, sva se zgodaj dopoldan odpravila vertikalnim dogodivščinam naproti. Tokrat je izbiral Ken - in izbral je plezališče pod Reško planino. Sam nisem prav pretiran navdušenec plezanja v plezališčih in v splošnem ne preveč zagrizen obiskovalec le-teh, a sem danes vseeno odšel z veseljem. Prejšnji večer sem še kar pozno v noč pridno tipkal že-ne-vem-katero stran diplome, in mi je najbrž tudi zato bolj prijala neka bolj ležerna rekreacija.

Spoznal sem tudi, da se Tadeja (ups, izdal sem kdo je Ken) drži ena posebna zla sila oziroma da je uročen. In sicer - zaradi njega se človek vedno izgubi. Če že ne v steni, pa vsaj na poti do tja. No, pa le ne na poti - mimogrede, prek, čez, okrog Žalca in še enkrat vse skupaj, sva se izgubljala kot nora - izgubila sva se tudi na dostopu. Tadej je na vsak način hotel nek sektor, za katerega še vedno sklepam, da ne obstaja.

Tako nama je povedal tudi Bedancu podoben gozdni mož, ki je urno priskakljal mimo naju. Bosonog, a za primer napada medveda opremljen s kangljico JUB, ki jo je nosil okrog pasu. V njej je hranil še povsem nove šprinterke - natikače YASA iz leta 1972. Ko je tudi on - kot lokalni poznavalec - rekel, da ta sektor ne obstaja, sva odkolovratila nazaj navkreber. Nazaj k prvemu sektorju, ki nosi ime "nad kapelico".

Prav presenečen sem ugotovil, da pravzaprav niti ni slabo. V miru sva uživala in splezala kakšnih 5 smeri, ko sva se preselila k nekoliko težjim. Ves zaripel sem v ne vem katerem poskusu komaj odtelovadil prek previsa brez pravih oprimkov, že je Tadej dobil idejo, da se preseliva še k težjim smerem. Tudi prav, sem si rekel in odracal za njem nekam v hosto.

No, potem pa tudi jaz ne bi bil jaz, če si ne bi izbral kar sem si - smer, ki mi je že od daleč zgledala precej nemogoča. Zlasti za moj trenutni nivo (ne)uplezanosti. Pa sem se vseeno zakadil in se po precej grdih izrečenih besedah, telovadbi, inovativnih in ilegalnih ter nemogočih gibih naposled prebil do vrha neke previsne plošče z mikro oprijemi. Pa niti ni bil problem previs, niti ne mali oprijemi, marveč velika razdalja med njimi, ki jih niti opica ne bi zagrabila brez, da bi ji od strahu zaprlo blendo na 22. Bila je to smer z oceno 6c+. Ko je svoje čarovnije odcopral še Ken, sva imela vsega poln kufer in si rekla, da slabše skoraj ne more biti. No in sva zavila v še eno 6c+ na podlago kakšnih 8 smeri pred tem. Aja, pa še od zadnje smeri sem imel podlahti tako navite, da si niti Fruca nisem uspel odmašiti.

Ken je s svojimi atletskimi gibi in gromozanskimi "bodlni" odtelovadil, se prestopal, mencal in naposled vseeno vpel prašička na vrh smeri. Mimogrede, za tiste, ki spremljate blog in niste plezalci, prašiček je nekakšna jeklena obesa zvita v obliki prašičkovega repka. Prek tega se vpne vrv, potem pa se spusti nazaj pod smer. Ampak ne! Kot da še ne bi bilo dovolj, Tadej sklene, da bova plezala še naprej. In kar naenkrat se znajdem z vrvjo nad sabo in že ji sledim in plezam. Neuplezanemu mi top-rope prav nič ne škodi - prej obratno.

Naslednji raztežaj sem moral splezati jaz. In bil je poln dreka! Dobesedno! Kot da bi vsi preklemanski ptiči v Sloveniji hodili na sekret prav tja. In to brez pretiravanja, saj je bilo tam gori vsaj 10 vrst iztrebkov; to je 10 različnih barv, 5 različnih oblik in kakšne 3 različne granulacije oz. stopnje homogenosti ali trdote.

Vprašali se boste, kako vendar vse to vem in da gotovo nakladam. Oooooo, ko bi vsaj! A glej ga zlomka, prav v tistem najbolj strmem, najbolj neizprosno izpostavljenem prestopu, prav tam - je bil eden in edini prijem. In na tem prijemu so se kar bohotili prej omenjeni bobki, žogice, gliste, kače in zmazki. In tako mi ni preostalo drugega (če seveda nisem hotel omahniti v globino), kot da zamižim in zagrabim. In v teh pičlih nekaj metrih sem torej zlahka ocenil vse prej našteto.

Ko sem le prebrodil to ptičje sranje, me je čakal še neroden prestop v desno. Od mencanja niže spodaj, so bile moji podlahti že tako utrujene, da sem samo še po čudežni sreči brez padca prilezel do varovališča. Ko sem se končno vpel, sem preklel vse kar nosi perje in leta po zraku. Pa še Tadeja, da me je poslal naprej v to posrano smer.

No in tako se je plezalna avantura končala. Čakala naju je le še ovinkasta pot domov, proti sončnemu zahodu...

Severna stena Špika, Direttissima, V+, 900 m

Po kratkem spancu ob 4 naposled zazvoni budilka. Pravzaprav me malo pred tem zbudi budilka od Arneta, saj si je za zajtrk omislil celo "šteko" jajc, torej 6 komadov. Ko si umivam zobe, me povpraša še, če imam čebulo in ne vem kakšne še vse sestavine. Ko mu odvrnem, da nič od naštetega nimam, si pač začne peči jajca in vanj zmeče vse možne začimbe, ki jih najde na omari. Meni se od vsega skupaj že kar malo obrača v želodcu, saj na žalost sam zjutraj ne moram veliko pojesti. Navadno spijem kakav in vaše zbašem kakšen piškot.

Čeprav je Kranjska Gora od izhodišča poti za pod Špik oddaljena le kakšnih 5 minut z avtomobilom, si naš dostop (dovoz) do izhodišča zasluži poseben opis.

Tadej je namreč off-road voznik s temu primernim avtomobilom. Čeprav sem pod Špik in na bivak za Akom že nekajkrat hodil, si nikoli, ampak res nikoli, ne bi mogel misliti, da lahko kakršen koli avto (razen traktorja) v tisti strmi in razdrapani klanec gozdne ceste vozi. No včeraj sem ugotovil, da sem se hudo motil.

S Tadejevim gozdarčkom (Subaru Forester) smo namreč po gozdni cesti z opozorilom "na lastno odgovornost" po skalah, velikih kot dojenčkove glave, leteli kot s Porschejem po avtocesti. Zaradi velike strmine me je v sedež dobesedno zalepilo, zaradi strahu in navdušenja obenem pa sem krčevito stiskal vratni ročaj. Motor je brundal, turbina pela, mi trije z vso opremo vred pa smo bili v pičlih petih minutah nekaj sto višinskih metrov više. Na vnaprej dogovorjenem mestu smo po navodilih parkirali avto, meni pa je usta še kar naprej raztegovalo do ušes. Enostavno nisem mogel skriti začudenja in navdušenja nad zmogljivostmi na prvi pogled cestnega avtomobila.

Dostop je minil hitro. Čvekaje smo požirali višinske metre in se že čez slabo uro znašli na ravnici pod ostenjem Špika. Nase smo nadeli plezalni pas in nanj pripeli čelade. Vmes je Tadej preoblekel in zamenjal nekaj kosov oblačil. Ko se je tako preoblačil in pripravljal za zadnje metre dostopa do pod stene, je Arne črhnil, da Tadej ves atletski in mišičast izgleda kot Ken. Če ne bi odtočil pred dvema minutama, se bojim, da bi se od smeha polulal kar v hlače. Spomnil sem se namreč, kako ga včasih hecam kakšne "bodlne" ma. Treniral je namreč atletiko in ima gigantska stegna. Tako zelo mišičasta, da nog sede ne more prekrižati. Zanj sedenje s prekrižanimi nogami torej odpade.

Končno smo se povsem približali steni. Nad nami se je dvigal skoraj kilometrski zid pečin, temnih previsov in svetlo sivih plati ter žlebov in grabnov med njimi. V spodnjem delu je lepoto stene zmotilo le nekaj zelenega šavja. Ko človek stoji pod tako veliko steno in ko se zave, kako zelo majhen v resnici je, ga navdajo posebni občutki. Kar nekakšno strahospoštovanje dobiš, ko zreš z napol zlomljenim vratom navzgor in razmišljaš kaj vse bo potrebno, da boš naposled stal na vrhu.

A nismo dolgo razmišljali. Poveznili smo si čelade na glavo in začeli s plezanjem. Sprva lažjim, kjer smo zavoljo hitrosti plezali kar nenavezani. Na nekaterih strmejših in izpostavljenih mestih smo si sicer želeli psihične opore v obliki vrvi, vendar je bodisi zaradi slabe skale ali pa nemogočega nameščanja varovanja nismo potegnili iz nahrbtnikov. V slabih dveh urah smo tako prišli do Dibonove police. Polica je dobila ime po Angelu Diboni, kateremu je prvemu uspel vzpon preko veličastne severne stene Špika.

Prav tu, na Dibonovi polici pa se je začela naša kalvarija. Izbrali smo napačen vstop. Plezali smo po strmi, povsem navpični in na več mestih previsni poči.

O pretirani opremljenosti in "naježenosti" z obstoječimi klini seveda ne moremo govoriti, saj so se v celotnem, 55 metrskem raztežaju, bohotili le trije. Pa še od teh sta bila dva bolj piškava. Arnetov pogled v nadaljevanje je bil mnogo manj zaskrbljen kot moj. Previsna, povsem gladka zajeda nad nami, je namreč na videz predstavljala težko preplezljivo zaporo. Sodeč po barvi skale, tudi kvaliteta le-te ni bila hvalevredna. Po skici in opisu sodeč, naj bi ta raztežaj bil ocenjen s IV oziroma V, če bi plezali varianto. Kot smo spoznali kasneje, nismo bili ne v originalu ne v varianti, marveč nekje po svoje, najbrž v kakšni drugi smeri ali poskusu smeri. Na zgornji točki je namreč star prusik (vrvica) v klinih najverjetneje pomenila spust po vrvi.

Odločili smo se, da jo z izpostavljeno prečnico mahnemo v levo. Plezali smo do naslednje razčlembe prek plati. "Varujem" in že smo bili vsi na kupu na varovališču. Sanjalo se nam ni, kje smo. Pod nami je bila strma, zelo gladka in mestoma previsna zapora. Levo, dva raztežaja više smo videli začetke Direttissime, zaman pa smo iskali kakšne razpoznavne razčlembe Direktne smeri. Odločili smo se, da če je skala res tako dobra, kot se govori, da gremo pač po logični liniji, po dobri skali višje. Priplezali smo na nekakšno nagnjeno rampo, ki nas je naposled pripeljala do slavne, iz doline lepo vidne zajede Direttissime.

Naslednjih 8 raztežajev je bilo ves čas strmih, izpostavljenih in napetih. Kar malce smo bili presenečeni nad težavnostjo, predvsem pa konstantno naklonino. V mnogih smereh, ki smo jih plezali in nosijo ocene okrog V ali VI, imajo neko najtežje mesto v raztežaju, nekaj metrov, potem pa plezanje postane lažje. Ocena raztežaja je namreč ocenjena po najtežjem mestu. Tu pa so bili raztežaji v vsej svoji dolžini napeti. Nekaj klinov je sicer tičalo v skali, a daleč od tega, da bi lahko govorili o popolni opremljenosti. Takoj nam je postalo žal, da nismo s seboj imeli več "friendov" (metuljev), saj je skala dobra in bi dopuščala uporabo le-teh.

Ko je bilo najtežje za nami, torej celotna višina zajede, prečnica na skalaški steber in raz, in ko smo že mislili, da se bomo do vrha samo še sprehodili, nas je počakal izjemno krušljiv in nevaren raztežaj. Arne ga je mojstrsko splezal in si med plezanjem celo požvižgaval. Slišati je bilo skoraj tako, kot da uživa. A vendar ni bilo tako. V celotnem raztežaju je vpel komaj dve slabi varovali, skale pa so se mu krušile izpod nog in izpod rok. Po zraku so žvižgali kamni vseh velikosti in oblik, najbolj pa smo se bali za vrvi po in prek katerih so leteli skalni odkruški. Tako Arne kot vrvi so jo srečno odnesle in kmalu sva sledila tudi s Tadejem.

Znašli smo se v zadnjih šestih raztežajih, kjer pa je bil potek smeri enoličen, skala pa zelo dobra. Oddahnili smo si, saj smo vedeli, da nam bo uspelo izplezati še pred nočjo. Tega me je bilo najbolj strah! Hočeš-nočeš sem se namreč kot najstarejši in najbolj izkušen počutil odgovornega za našo navezo. Ko smo se namreč na vrhu spodnje polovice smeri izgubljali in plezali nekakšne neopremljene in težke variante, je čas blazno hitro bežal. Neopremljeni raztežaji, neopremljena varovališča in tako naprej, vse to vzame kar nekaj časa...

Zadnji težki raztežaj in poslednji, kjer smo plezali navezani, je bil posebej zanimiv. Ocenjen je (samo) s petico, nam pa se je vsem zdel mnogo težji. Nekakšen ozki kamin se je prelevil v previs, kjer so noge bingljale po svoje, roke pa mrzlično iskale dobrih oprijemov. Ker smo seveda (v tako veliki steni) plezali z nahrbtniki, je bil spopad s previsom še bolj zabaven. Preplezali (prehodili) smo še zadnjih 50 metrov stene.

Na vrhu smo od veselja in fantastičnih barv pred sončnim zahodom pošteno zavriskali. No, moj vrisk je bil že bolj hripav, saj sem (bojda) v celi steni brez prekinitve govoril. Po krajšem premoru in opazovanju zahajanja sonca, smo pospravili opremo in se počasi odpravili po drugi strani gore navzdol proti Kranjski Gori. Čakalo nas je mučnih 1600 višinskih metrov sestopa. Ker se mi je glas povrnil in se mi je od srca odvalil kamen skrbi, je tudi jezik stekel po ustaljenih tirih in v žlobudraje smo sestopali v črno noč. Sestop je popestrila tudi radovedna leteča golazen, ki se nam je rojila okrog čelnih svetilk in se zaletavala v naš obraz.

Po skupno 20 urah odkar smo zapustili svet udobja in varnosti, smo zelo utrujeni, a srečni in z novo izkušnjo v žepu priracali v Kranjsko Goro.

PS: Vzpon do mesta, kjer smo pustili Gozdarčka, smo opravili danes in iz razbolelih stegenskih mišic odpravili vsaj malo kisline.

In ker sem ravno usposobil še galerijo, dodajam še nekaj malega novih fotografij.

[gallery=2]

Jutri končno plezat!

Arne, Tadej in jaz se jutri odpravljamo plezati v severno steno Špika. Dvakrat mi je vreme v tej steni že prekrižalo načrte, nazadnje ko sva z Miho H. že naredila 3 korake od avta. Oni dan sva potem vseeno dobro izkoristila in splezala smer JLA v Šitah. Upam torej, da bo jutri vreme takšno, kot ga napovedujejo in da se bomo v trojni navezi uspeli kar se da hitro prekobacati prek 900 metrske, impozantne severne stene Špika.

Foto: Andrej Trošt, Freeapproved.com