Danes se nas je v plezališče Pod Reško planino odpravila cela horda. Tadej a.k.a. Ken, Arne, Trošt a.k.a. Kajla in jaz. Za začetek sta zjutraj Arne in Trošt zaspala in je oba namesto budilke oziroma sonca (ob 9.00 je namreč že sijalo!) zbudil telefon, ko sem ju klical. Oba sta se oglasila na podoben "pol-priseben" način. Kajla je v bistvu poklical nazaj, ko mu je rezek zvok prejetega SMSa prekinil sladke sanje. Kakorkoli že, v izogib morebitnim napovedanim gnečam, ko naj bi vsi mogoči nemški in avstrijski turisti ubrali pot pod noge in domov - končale so se jim namreč počitnice - smo se premišljeno napotili na vzhod. Gorenjska in Primorska sta bili tokrat izključeni.
Srečali smo se pri Ruglju (za tiste, ki ne vedo, to je od Črnuč malo naprej proti Belinki). Tadej je tam parkiral svojega gozdarčka in že smo z mojo črno škatlo odbrzeli rudniškim krajem naproti. V Trbovljah smo se mimogrede vstavili še v mega-centru Tuš in varčno in zavedavo oprezali za vsemi mogočimi popusti. Med drugim smo skušali slediti tudi "zdravi pameti" potrošnikov in kupovati vse kar je imelo na sebi velik znak za popust. Tudi tisto česar sploh nismo potrebovali. Ko smo kupili vso potrebno hrano, smo naposled po ovinkasti cesti odbrzeli plezalnim dogodivščinam naproti.
V plezališču tokrat nismo bili sami. Tam se je namreč že mudila skupina lokalcev, ki so že pridno okupirali prve smeri v sektorju. Sami smo se umaknili nekam bolj v levo in se še vsi trdi in polomljeni od vožnje spravili v neke strme, ponekod previsne pečine. Šlo nam je kar dobro. Poleg plezanja smo predvsem zelo veliko tudi govorili. Ure so minevale hitro kot minute in kot bi mignil smo jo ucvrli domov. Vmes smo splezali kakšen ducat smeri, vmes nekajkrat tudi poleteli (brez tega ne gre) in malce pohecali Arneta, ki je s svojo novo pričesko en prav lušten pob. V tem smo se strinjali vsi, očitno tudi njegov frizer. Le Arne je nekaj godrnjal in nergal. Morda pa je le še vprašanje časa, kdaj bo tudi on okusil prednosti (zelo) kratkih las in se znebil še tistih nekaj centimetrov, ki jih trenutno nosi na svoji bistri glavi.
Do prihodnjič torej!
PS: Aja, fotografij ni! Za to se posebej zahvaljujem Kenu. Prav neverjetno ukano je izvedel... Ni sicer pozabil fotoaparata, je pa prinesel takšnega, ki se ne prižge. Pravkar sem mu pripisal MINUS!