V nedeljo sem se bedak spravil nanjo. Sredi največje vročine. Od doma daleč na Viču pa vse do vrha. Tja grede je še šlo, čeprav sem že lovil sapo, sploh ko je mimo pritekel Pahorjev Borut in se mi je bedasto zdelo, da bi bil hitrejši. No pa sem pospešil prehitel in potem držal tempo tja nekje do Podutika. Potem v klanec je do Toškega čela še šlo, zatem pa z jezikom do tal v drugi prestavi do Katarine. Dolgrede je šlo, ko pa sem prišel na ravnino in se mimo Kosez vračal domov, me je volja že minevala. Samo svoji gromozanski lakoti tisti trenutek se imam zahvaliti, da sem sploh prišel do doma, sicer bi najbrž ostal nekje na poti. Po ne vem koliko časa sem spet tekel, pred tem pretežno sedel. Še danes, v torek, me bolijo neke majhne skrite mišice okrog kolkov. A je vsak dan bolje, tako da že razmišljam kaj in kam, ko me prihodnjič piči, da bi šel tečt. A tokrat se bom največji vročini in sončni pripeki ob 12.00 vendarle izgognil.
Na dež! Tale sopara je neznosna!