Kljub ne ravno najboljši vremenski napovedi sem se z ostalimi vred opogumil, da smo odhlačali v plezališče Črni Kal. Standardno zbirališče na končni postaji avtobusa številka 6 je bilo polno avtombilov in nadebudnih tečajnikov letošnje alpinistične šole FreeApproved. Kamorkoli je segel pogled, sami tečajniki. Le tu in tam so se vmes pokazali kakšni znani obrazi, izstopajoče barve las, prepoznavni glas ali tipska hoja.
Po relativno hitrem postopku smo se napakirali v avtomobile in že smo z veliko hitrostjo premagovali razdaljo proti Primorski. Med krajšim postankom na Petrolovem bencinskem servisu Hip Hop na Lomu sem se izdatneje opremil še s prehrambenimi izdelki, saj sem zajtrk kot ponavadi preskočil, dan v plezališču pa je brez hrane precej pust. No pa tudi lakota ni prijetna stvar.
Kljub temu, da je tokrat v avtu sedel Tadej, kar večinoma pomeni, da se izgubiš bodisi že pri sami vožnji do izhodišča ali pa vsaj na dostopu, smo tokrat - kar neverjetno - prispeli točno tja, kamor smo želeli. Ko sem odprl vrata parkiranega avtomobila je v notranjost zavejal tako ledeno mrzel veter, da sem kar otrpnil. Ker so bili odzivi pri sopotnikih podobni, je bojazen, da sem pomehkužen - odveč.
No pa sem se vseeno kar kmalu pogrel. Medtem, ko smo razpravljali katera cesta hitreje pripelje do Črnega Kala, je Tadej pohvalil "Strmina sendvič". Tako se namreč glasi prevod njegovega Hill Burgerja, ki ga je od ne-vem-kje pobral, saj je takorekoč edini zares znani "burger" v Sloveniji prav Viki Burger, medtem ko o strmina-sendviču nihče še nič ni slišal. Smeh me je tako dodatno prebudil, pogrel in že sem bil pripravljen na plezanje.
V plezališču pa kljub relativno zgodnji uri po 9.uri nismo bili prve izgubljene duše, željnje plezarije. Pred nami sta se v stenah že razmigavala dva kandidata. Ko sem iz nahbrtnika zložil vso opremo in hrano, sem v trenutku zasedal kakšne 4 kvadratne metre površine. Še ves zamrznjen sem se z vsemi sloji oblačil spravil v steno nad seboj in napeljal prvo lahko smer za prihajajoče tečajnike. Podobno smo naredili še s preostalimi prostimi vrvmi in že se je tečaj lahko pričel.
Prav vsi tečajniki so neverjetno pridni in zagnani, prijetno pa me je presenetil še sotrpin, filmski junak, mojster električnih vezij, solarnega sistema, osončja, vesolja in drugih tovrstnih ved - Dzani. Brez prestanka je obdeloval smeri po dolgem in širokem in neustrašno bil sizifov boj z gravitacijo. Zelo se me presenetili tudi ostali, predsvem s pridobljenim znanjem izdelave vozlov in drugih nujnih postopov. Zahvala gre seveda njihovi prizadevnosti in pa majstru Zlatotu.
Sam sem se najbolj posvečal prehranjevanju. Vmes sem pazil na varnost, napeljal nekaj smeri in si lomil prste v ne omembe vrednih smereh s piškavimi ocenami. Bolj kot je šel dan h koncu bolj je kopnel moj kupček hrane in ko je naposled končal v mojem želodcu, je bilo plezanja zame konec.
Dan se je zame zaključil s hrano (spet) nekje v Uncu, kjer smo v gostilni in piceriji polni gasilcev zares varno jedli pico poleg odprtega ognja.