V torek okrog 17-ih sem se spravil na košarkarsko igrišče. Ker so nam termin, ki smo ga imeli že takorekoč kupljenega kar naenkrat ukinili, smo pač igrali zunaj. Metanje na koš je bilo tako hecno... Namreč že kakšnih 10 let nisem igral košarke. Pred tem pa kakšne 3 ali celo 4 leta zelo intenzivno, preko celega poletja, seveda spomladi in v pozno jesen, do prvega snega. Košarko smo igrali neprestano.
No in sedaj se mi je igranje spet zahotelo, tako enkrat tedensko, s kolegi s faksa. Ohranjanje stikov na tak zdrav športni način nikomur ne bi škodilo, prej obratno. Žal se je vse izjalovilo, ker so vsi termini oddajanja šolskih telovadnic bolj ali manj zasedeni. Vsaj takšni, ki bi ustrezali vsem. Jutri bomo še malo poskusili poklicati naokrog, da vidimo, če morda le še kje obstaja kakšna luknja. Jaz seveda držim pesti. Igranje zunaj žal ne pride v poštev, ker bo noč vse daljša in dan vse krajši.