Na prigovarjanja obiskovalcev bloga in vsesplošnih kritik mojih gimnazijskih dni (o ja, tudi mami bere blog in sem jih že slišal - za nazaj!) bom nadaljeval z eno (ne smrdljivo) zgodbo o t.i. (tokrat imenovanem) smrtonosnem zajcu. Upam, da bo všečna. Bilo je sončnega jesenskega jutra, če se ne motim enkrat prav tak čas kot je sedaj, ko sem malo razmišljal o lomnih zakonih, svetlobi in odboju le-te. Ker je v praksi vedno vse lažje razumeti in dojeti, sem se svoja teoretična razpredanja odločil podkrepiti z dejstvi.
Kot se najbrž vsi, ki ste hodili v šolo lahko spomnite, je bilo nad umivalniki, kjer smo morali, ko smo bili "dežurni", prati tiste smrdljive gobe in z njimi brisati tablo - ogledalo. Tako po občutku in spominu bi rekel, da je ogledalo merilo nekje pol metra v širino in kakšnih 40 cm v višino. Ker smo bili tisto uro v učilnici, ki je bila obrnjena naravnost proti jugovzhodu, so bili tako izpolnjeni vsi pogoji, da sem svoja teoretična dejstva podkrepil še s praktičnim preizkusom.
Nisem si namreč mogel kaj, da ne bi snel velikanskega ogledala in z njim vred stopil do okna. Naravnost nasproti tisti dan odprtega okna Bežigrajske gimnazije prikladno, kot na dlani, leži naselje Župančičeva jama. Najbližja stanovanja so od dotičnega okna oddaljena kakšnih 300 metrov zračne razdalje. Za mojega zajčka je bila to mala šala.
Nameril sem in sprožil. Gigantski zajec, ki je na stavbi bežigrajskega dvora zaradi razpršitve svetlobe naredil kakšne 4 kvadratne metre velik snop slepilne svetlobe, je že razveseljeval ne le mene, ampak - v to sem prepričan - tudi vse tiste, ki so preslišali budilko. V marsikaterem stanovanju so namreč z grozo vstajali mladi in stari, lepi in grdi, leni ter marljivi ljudje. Vsem pa je bilo enotno to, da jim tistega jutra ni bilo popolnoma nič jasno. Vsa stanovanja v katere sem naperil svojega uničevalskega zajca so namreč obrnjena na sever in tako praktično nikoli ne dobijo v stanovanje direktne sončne svetlobe. Tokrat pa jih je obsijalo s takšno močjo, da so najbrž mislili, da sanjajo, da gledajo nadaljevanje Armagedona, kjer Brucu Willisu ni uspelo sprožiti odrešilne bombe in Liv Tyler ni objela Bena Aflecka ob povratku na Cape Canaveral. Bolj kot so se približevali oknu, bolj so si z dlanmi prekrivali oči, da bi videli kaj se dogaja in če so v resnici še živi. Ko sem tako z zajcem strašil in budil vse kar je lezlo in ležalo po posteljah, sem dobil idejo, da bi bilo mogoče dobro posvetiti še komu.
Spravil sem se, ne da bi preveč razmišljal, na voznike. Ko sem na prehodu za pešče direktno pod našo gimnazijo oslepil nekaj šoferjev avtobusov številka 20 - via Fužine, so vsi po vrsti zaradi slepote v trenutku in sunkovito ustavili vozilo. Ko sem to nekajkrat ponovil sem se le spametoval in sklenil, da to najbrž ni preveč pametno, vsaj sodeč po zelo frekventno uporabljenih avtomobilskih hupah, ki so vozili za busom. Skozi zaprta vrata in prednje vetrobransko steklo avtobusa sem iz ustnic prebral vse mogoče sočne kletvice, kjer so mi občevali z mamo, sestro, bratom, celotnim sorodstvom in še psom. Slednjega k sreči nimam, a vseeno.
Ker se je ura že nevarno približevala odločilnemu trenutku, ko se v razred primaje učiteljica in za seboj zapre vrata, sem zadnje sladke trenutke izkoristil tako, da sem jo - dobesedno - posvetil nepriljubljenim birokratom. Tako sem še malo svetil po okoliških stavbah kakor daleč je neslo moje oko in dokler je bil položaj sonca še ustrezen za makasimalni svetlobni učinek.
Na koncu sem ujel še zadnji trenutek, ko sem ogledalo obesil nazaj nad umivalnik, saj se je takoj zatem v razred primajala takrat zelo nepriljubljena in kosmata tovarišica.
PS: To ni pošteno. Vsakič, ko napišem eno peripetijo, se mi porodi 10 novih. Ampak prihodnjič se preselimo še v osnovno šolo Danile Kumar. Ker se bojim, da če bom sedaj pisal samo o gimnaziji, da mi bodo na koncu še maturitetno spričevalo zaplenili.