S Tadejem, ki ga lahko odslej kličemo poleg Kena tudi gozdni joža (obrazložitev kdaj kasneje), sva jo mahnila v vetrovne stene nad Vipavo. Že ko sva zapustila avtocesto in se pričela spuščati proti Vipavski dolini sva na opozorilni tabli uzrla jakost vetra 64 km/h. Mene je kar zazeblo, zlasti zato, ker je bila zunanja temperatura 7°C. Parkirišče sva hitro našla, kar je bilo kar presenetljivo, saj navadno, ko je z mano Tadej, vedno kam zaidemo. No, pa nič se ne bojte, tudi danes mi ni ostal dolžen! Najprej sva se tako kot v sosednjih dveh avtomobilih zaradi jutranjega mraza še malo zadrževala v topli potniški kabini avtomobila, potem pa zagrizla v breg. Tadej je sila preprosto podajal možnosti - ali greva levo ali pa desno. Nič, sem si rekel, pa pojdimo desno. Pa sva šla. Ko sva tako hodila že kar lep čas in - se mi zdi - prišla že nazaj do avtoceste, pa sem le rekel, da jo mahneva na levo. Strmo diagonalno levo sva jo tako ubrala prek melišča, kjer sva oba zadihana že po 50 višinskih metrih naredila kratko pavzo. Da bi čimhitreje minila in da ne bi bilo dolgčas, sva se odločila metati kamenje. Ker sva bila daleč od ustaljenih poti in nasploh nekje bogu za hrbtom, se nisva bala, da bi koga zadela. Najbolj zabavno je postalo, ko nama je uspelo po 30 m padanju kamenja zadeti prav v eno masivno skalo, na kateri so se potem kamni raztreščili in je okrog in okrog pršelo. Kot šrapnel. Minute si hitro tekle in tako sva kot dva otroka metala kamenje in se navduševala vsakič, ko je komu uspelo narediti t.i. "kasetno bombo".
Naposled sva le odrinila naprej in kmalu prišla do novega mesta za počitek. Tokrat sem se odločil, da sklatim prvi sendvič. Tadej je medtem odšel na kratko raziskovalno turo in lomastil nekje po komaj prehodnem šavju. Ko se je s svojimi debelimi bodlni vred skoraj zataknil, se je le obrnil in prihlačal nazaj. Ko se je le vrnil, se je odločil preobleči, nase pa je navlekel takšno barvno kombinacijo nekakšnih "pumparic" in hecne majice, da je še celo sam sebi rekel gozdni joža. Jaz sem medtem brez vprašanja odprl njegov slivov Fruc, moj ledeni (takrat že mlačni) čaj pa pustil zanj.
Spet sva se premaknila, le da se mi je tokrat Tadej verjetno maščeval za mojo brezbrižno "menjavo sokov" in pa opazko z gozdnim jožo na čelu. Maščevanje pa je bilo sladko (zanj), saj sva se gonila naravnost v breg, sredi goščav polnih sumljivih insektov. Naposled sva le prišla na neko na pol shojeno stezico in deset metrov više prišla namesto pod steno - nad njo. Ni nama preostalo drugega kot da sva nekako splezala navzdol nekih 10 metrov, potem pa se le nekako pripela na sidrišče in se od tam po vrvi spustila na varna tla.
In s čim lahko zaključim? Plezalnega dela danes ne bi opisoval. Malo zato, ker nisva plezala nič prav posebnega; morda lahko resnično pohvalim le kvaliteto skale in malo pograjam mestoma izjemno neumne pozicije svedrovcev za varovanje. Namreč ko ga vpneš si tako ali tako že prek vsega, če pa tik pod njem zdrsneš, se gotovo pošteno razpackaš. Podobno kot v kakšnih smereh v Paklenici na primer.
Najbolje pa bi lahko današnji dan povzel z ugotovitvijo, ki se mi poraja že zadnjih nekaj tur s Tadejem... Da če je on zraven, se vedno izgubiva, zalutava ali nekako drugače zavijeva tja, kamor ne bi smela. Res pa je tudi to, da je vseeno vedno prijetno in zabavno, pa še vsaj delček njegovih zalog hrane dobim (danes npr. tuno).