Po kratkem spancu ob 4 naposled zazvoni budilka. Pravzaprav me malo pred tem zbudi budilka od Arneta, saj si je za zajtrk omislil celo "šteko" jajc, torej 6 komadov. Ko si umivam zobe, me povpraša še, če imam čebulo in ne vem kakšne še vse sestavine. Ko mu odvrnem, da nič od naštetega nimam, si pač začne peči jajca in vanj zmeče vse možne začimbe, ki jih najde na omari. Meni se od vsega skupaj že kar malo obrača v želodcu, saj na žalost sam zjutraj ne moram veliko pojesti. Navadno spijem kakav in vaše zbašem kakšen piškot.
Čeprav je Kranjska Gora od izhodišča poti za pod Špik oddaljena le kakšnih 5 minut z avtomobilom, si naš dostop (dovoz) do izhodišča zasluži poseben opis.
Tadej je namreč off-road voznik s temu primernim avtomobilom. Čeprav sem pod Špik in na bivak za Akom že nekajkrat hodil, si nikoli, ampak res nikoli, ne bi mogel misliti, da lahko kakršen koli avto (razen traktorja) v tisti strmi in razdrapani klanec gozdne ceste vozi. No včeraj sem ugotovil, da sem se hudo motil.
S Tadejevim gozdarčkom (Subaru Forester) smo namreč po gozdni cesti z opozorilom "na lastno odgovornost" po skalah, velikih kot dojenčkove glave, leteli kot s Porschejem po avtocesti. Zaradi velike strmine me je v sedež dobesedno zalepilo, zaradi strahu in navdušenja obenem pa sem krčevito stiskal vratni ročaj. Motor je brundal, turbina pela, mi trije z vso opremo vred pa smo bili v pičlih petih minutah nekaj sto višinskih metrov više. Na vnaprej dogovorjenem mestu smo po navodilih parkirali avto, meni pa je usta še kar naprej raztegovalo do ušes. Enostavno nisem mogel skriti začudenja in navdušenja nad zmogljivostmi na prvi pogled cestnega avtomobila.
Dostop je minil hitro. Čvekaje smo požirali višinske metre in se že čez slabo uro znašli na ravnici pod ostenjem Špika. Nase smo nadeli plezalni pas in nanj pripeli čelade. Vmes je Tadej preoblekel in zamenjal nekaj kosov oblačil. Ko se je tako preoblačil in pripravljal za zadnje metre dostopa do pod stene, je Arne črhnil, da Tadej ves atletski in mišičast izgleda kot Ken. Če ne bi odtočil pred dvema minutama, se bojim, da bi se od smeha polulal kar v hlače. Spomnil sem se namreč, kako ga včasih hecam kakšne "bodlne" ma. Treniral je namreč atletiko in ima gigantska stegna. Tako zelo mišičasta, da nog sede ne more prekrižati. Zanj sedenje s prekrižanimi nogami torej odpade.
Končno smo se povsem približali steni. Nad nami se je dvigal skoraj kilometrski zid pečin, temnih previsov in svetlo sivih plati ter žlebov in grabnov med njimi. V spodnjem delu je lepoto stene zmotilo le nekaj zelenega šavja. Ko človek stoji pod tako veliko steno in ko se zave, kako zelo majhen v resnici je, ga navdajo posebni občutki. Kar nekakšno strahospoštovanje dobiš, ko zreš z napol zlomljenim vratom navzgor in razmišljaš kaj vse bo potrebno, da boš naposled stal na vrhu.
A nismo dolgo razmišljali. Poveznili smo si čelade na glavo in začeli s plezanjem. Sprva lažjim, kjer smo zavoljo hitrosti plezali kar nenavezani. Na nekaterih strmejših in izpostavljenih mestih smo si sicer želeli psihične opore v obliki vrvi, vendar je bodisi zaradi slabe skale ali pa nemogočega nameščanja varovanja nismo potegnili iz nahrbtnikov. V slabih dveh urah smo tako prišli do Dibonove police. Polica je dobila ime po Angelu Diboni, kateremu je prvemu uspel vzpon preko veličastne severne stene Špika.
Prav tu, na Dibonovi polici pa se je začela naša kalvarija. Izbrali smo napačen vstop. Plezali smo po strmi, povsem navpični in na več mestih previsni poči.
O pretirani opremljenosti in "naježenosti" z obstoječimi klini seveda ne moremo govoriti, saj so se v celotnem, 55 metrskem raztežaju, bohotili le trije. Pa še od teh sta bila dva bolj piškava. Arnetov pogled v nadaljevanje je bil mnogo manj zaskrbljen kot moj. Previsna, povsem gladka zajeda nad nami, je namreč na videz predstavljala težko preplezljivo zaporo. Sodeč po barvi skale, tudi kvaliteta le-te ni bila hvalevredna. Po skici in opisu sodeč, naj bi ta raztežaj bil ocenjen s IV oziroma V, če bi plezali varianto. Kot smo spoznali kasneje, nismo bili ne v originalu ne v varianti, marveč nekje po svoje, najbrž v kakšni drugi smeri ali poskusu smeri. Na zgornji točki je namreč star prusik (vrvica) v klinih najverjetneje pomenila spust po vrvi.
Odločili smo se, da jo z izpostavljeno prečnico mahnemo v levo. Plezali smo do naslednje razčlembe prek plati. "Varujem" in že smo bili vsi na kupu na varovališču. Sanjalo se nam ni, kje smo. Pod nami je bila strma, zelo gladka in mestoma previsna zapora. Levo, dva raztežaja više smo videli začetke Direttissime, zaman pa smo iskali kakšne razpoznavne razčlembe Direktne smeri. Odločili smo se, da če je skala res tako dobra, kot se govori, da gremo pač po logični liniji, po dobri skali višje. Priplezali smo na nekakšno nagnjeno rampo, ki nas je naposled pripeljala do slavne, iz doline lepo vidne zajede Direttissime.
Naslednjih 8 raztežajev je bilo ves čas strmih, izpostavljenih in napetih. Kar malce smo bili presenečeni nad težavnostjo, predvsem pa konstantno naklonino. V mnogih smereh, ki smo jih plezali in nosijo ocene okrog V ali VI, imajo neko najtežje mesto v raztežaju, nekaj metrov, potem pa plezanje postane lažje. Ocena raztežaja je namreč ocenjena po najtežjem mestu. Tu pa so bili raztežaji v vsej svoji dolžini napeti. Nekaj klinov je sicer tičalo v skali, a daleč od tega, da bi lahko govorili o popolni opremljenosti. Takoj nam je postalo žal, da nismo s seboj imeli več "friendov" (metuljev), saj je skala dobra in bi dopuščala uporabo le-teh.
Ko je bilo najtežje za nami, torej celotna višina zajede, prečnica na skalaški steber in raz, in ko smo že mislili, da se bomo do vrha samo še sprehodili, nas je počakal izjemno krušljiv in nevaren raztežaj. Arne ga je mojstrsko splezal in si med plezanjem celo požvižgaval. Slišati je bilo skoraj tako, kot da uživa. A vendar ni bilo tako. V celotnem raztežaju je vpel komaj dve slabi varovali, skale pa so se mu krušile izpod nog in izpod rok. Po zraku so žvižgali kamni vseh velikosti in oblik, najbolj pa smo se bali za vrvi po in prek katerih so leteli skalni odkruški. Tako Arne kot vrvi so jo srečno odnesle in kmalu sva sledila tudi s Tadejem.
Znašli smo se v zadnjih šestih raztežajih, kjer pa je bil potek smeri enoličen, skala pa zelo dobra. Oddahnili smo si, saj smo vedeli, da nam bo uspelo izplezati še pred nočjo. Tega me je bilo najbolj strah! Hočeš-nočeš sem se namreč kot najstarejši in najbolj izkušen počutil odgovornega za našo navezo. Ko smo se namreč na vrhu spodnje polovice smeri izgubljali in plezali nekakšne neopremljene in težke variante, je čas blazno hitro bežal. Neopremljeni raztežaji, neopremljena varovališča in tako naprej, vse to vzame kar nekaj časa...
Zadnji težki raztežaj in poslednji, kjer smo plezali navezani, je bil posebej zanimiv. Ocenjen je (samo) s petico, nam pa se je vsem zdel mnogo težji. Nekakšen ozki kamin se je prelevil v previs, kjer so noge bingljale po svoje, roke pa mrzlično iskale dobrih oprijemov. Ker smo seveda (v tako veliki steni) plezali z nahrbtniki, je bil spopad s previsom še bolj zabaven. Preplezali (prehodili) smo še zadnjih 50 metrov stene.
Na vrhu smo od veselja in fantastičnih barv pred sončnim zahodom pošteno zavriskali. No, moj vrisk je bil že bolj hripav, saj sem (bojda) v celi steni brez prekinitve govoril. Po krajšem premoru in opazovanju zahajanja sonca, smo pospravili opremo in se počasi odpravili po drugi strani gore navzdol proti Kranjski Gori. Čakalo nas je mučnih 1600 višinskih metrov sestopa. Ker se mi je glas povrnil in se mi je od srca odvalil kamen skrbi, je tudi jezik stekel po ustaljenih tirih in v žlobudraje smo sestopali v črno noč. Sestop je popestrila tudi radovedna leteča golazen, ki se nam je rojila okrog čelnih svetilk in se zaletavala v naš obraz.
Po skupno 20 urah odkar smo zapustili svet udobja in varnosti, smo zelo utrujeni, a srečni in z novo izkušnjo v žepu priracali v Kranjsko Goro.
PS: Vzpon do mesta, kjer smo pustili Gozdarčka, smo opravili danes in iz razbolelih stegenskih mišic odpravili vsaj malo kisline.
In ker sem ravno usposobil še galerijo, dodajam še nekaj malega novih fotografij.
[gallery=2]