Gorniki in planinci ter mnogi alpinisti imajo (če bi to pisal pred leti, bi pisal "imamo", tako pa sem se v določenih pogledih spremenil - na slabše ali na bolje?!) prav posebno kulturo kar se tiče določenih stvari. Še posebej občutljiva tema je denar in deljenje stroškov. Ko smo se kam peljali po štirje na avto - jasno zaradi manjših stroškov - je pač vsak prispeval svoj delež za pot in s tem povezane stroške goriva, cestnin ipd. Nemalokrat se je pripetilo, da je nastal cel zaplet zaradi pičlih (bili so še tolarji) 20-ih tolarjev. Včasih kar nisem mogel verjeti, kako lahko tako picajzlasto in na tolar natančno delimo stroške. Kot da bo koga pobralo zaradi 20 SIT.
Zelo priljubljeni so tudi varčevalni ukrepi obiskov tujine. Tu je zaradi višjih cen "škrtarjenje" še bolj prisotno. Ko obiščeš tujino in tamkajšnje gore, se poleg koče bohotijo pisani šotori. V šotorih vzhodnjaki, v koči zahodnjaki. Zunaj smo spali, s seboj nosili hrano in vse ostalo. Pač vse v duhu in veri varčevanja.
Nekega dne pa se mi je posvetilo, da ko takole kvazi "varčuješ" in nosiš vso možno opremo, hrano in vse ostalo, potem pa od samega veselja, da si vse pritrogal gor in splezal/osvojil vrh ter vse to prinesel še dol - skočiš še na neko pijačo v središče mesteca. Za primer vzemimo Chamonix ali Zermatt. Tam karkoli popiješ stane 5 EUR. Ker te 1 sok še ne osreči in ne poteši žeje iz gora, spiješ še enega... in kmalu si na 15 EUR, točno toliko kot stane koča z zajtrkom.
Na te tipične "klajmbrske" škrtuharije me je najprej opozoril (kot zunanji opazovalec) en prijatelj, kmalu za tem pa še soavtor naših "celovečercev". In dejansko, ko pogledaš kako se "vzhodnjaki" obnašamo v tujini, ni nič čudnega, če nas "ne marajo". V končni fazi morajo vsi, ki tiste koče oskrbujejo, upravljajo in za njih skrbijo tudi živeti, jesti, otrokom plačevati šolnine, zavarovanja in še marsikaj... In enostavno ni prav, da se potem za tisti 1 EUR ljudje skrivajo, "švercajo" sendviče v ogrevano jedilnico koče sredi zime ipd.
Tole zablodo pa sem začel pisati predvsem zato, ker se je že pred časom v Sloveniji našel junak. No pravzaprav ni junak temveč prej kršitelj zakonov. Zaokrožili so namreč na računalnik preskenirani alpinistični in plezalni vodnički. In to za 700 MB skeniranih vodničkov. Prav neverjetno, koliko časa in volje nekateri zberejo, da se lotijo takšnih podvigov.
Žalostno se mi zdi to, da so npr. avtorji teh vodničkov izdelavi le-teh, preverjanju informacij in vsega ostalega - imeli s slednjim kar nekaj dela, v to vložili svoj trud in znanje. Potem pa se pojavi nekdo, ki vse skupaj preprosto skopira.
In ni minilo teden dni po tem, ko sem za to slišal, in že se je na "ferajnu" kot sem slišal pojavil CD. In ker večina "klajmberjev" seveda še naprej živi po starih dobrih načelih "najboljše je zastonj", že je dišalo po sveže pečenih CDjih, na veliko se je kopiralo... Bojim se, da bi se legenda Mihelič, čigar knjiga - z izborom najlepših smeri v naših stenah -, je najbolj zaželen tovrstni vodnik, v grobu obračal, če bi vedel...
Pa da kdo ne bo s prstom kazal name, češ zagotovo imaš elektronsko verzijo tudi ti! Ja, res - priznam! Imam jo. A sem že davno pred tem kupil vse natisnjene vodničke, ki pa jih imam sedaj tudi v elektronski obliki. In vesel sem, da imam tudi elektronsko obliko, saj skice in opise preprosto natisnem, ko grem plezati. Nič več prerisovanja ali - nespošljivo do avtorja -, izrezovanja skic iz vodničkov.