Danes sva se s Kenom (kdor še ne ve, kdo ta atletska oseba s tem nadimkom je, naj prebere tole) odpeljala proti vzhodu. Prav počasi, kot dve stari razjahani kravi, sva se zgodaj dopoldan odpravila vertikalnim dogodivščinam naproti. Tokrat je izbiral Ken - in izbral je plezališče pod Reško planino. Sam nisem prav pretiran navdušenec plezanja v plezališčih in v splošnem ne preveč zagrizen obiskovalec le-teh, a sem danes vseeno odšel z veseljem. Prejšnji večer sem še kar pozno v noč pridno tipkal že-ne-vem-katero stran diplome, in mi je najbrž tudi zato bolj prijala neka bolj ležerna rekreacija.
Spoznal sem tudi, da se Tadeja (ups, izdal sem kdo je Ken) drži ena posebna zla sila oziroma da je uročen. In sicer - zaradi njega se človek vedno izgubi. Če že ne v steni, pa vsaj na poti do tja. No, pa le ne na poti - mimogrede, prek, čez, okrog Žalca in še enkrat vse skupaj, sva se izgubljala kot nora - izgubila sva se tudi na dostopu. Tadej je na vsak način hotel nek sektor, za katerega še vedno sklepam, da ne obstaja.
Tako nama je povedal tudi Bedancu podoben gozdni mož, ki je urno priskakljal mimo naju. Bosonog, a za primer napada medveda opremljen s kangljico JUB, ki jo je nosil okrog pasu. V njej je hranil še povsem nove šprinterke - natikače YASA iz leta 1972. Ko je tudi on - kot lokalni poznavalec - rekel, da ta sektor ne obstaja, sva odkolovratila nazaj navkreber. Nazaj k prvemu sektorju, ki nosi ime "nad kapelico".
Prav presenečen sem ugotovil, da pravzaprav niti ni slabo. V miru sva uživala in splezala kakšnih 5 smeri, ko sva se preselila k nekoliko težjim. Ves zaripel sem v ne vem katerem poskusu komaj odtelovadil prek previsa brez pravih oprimkov, že je Tadej dobil idejo, da se preseliva še k težjim smerem. Tudi prav, sem si rekel in odracal za njem nekam v hosto.
No, potem pa tudi jaz ne bi bil jaz, če si ne bi izbral kar sem si - smer, ki mi je že od daleč zgledala precej nemogoča. Zlasti za moj trenutni nivo (ne)uplezanosti. Pa sem se vseeno zakadil in se po precej grdih izrečenih besedah, telovadbi, inovativnih in ilegalnih ter nemogočih gibih naposled prebil do vrha neke previsne plošče z mikro oprijemi. Pa niti ni bil problem previs, niti ne mali oprijemi, marveč velika razdalja med njimi, ki jih niti opica ne bi zagrabila brez, da bi ji od strahu zaprlo blendo na 22. Bila je to smer z oceno 6c+. Ko je svoje čarovnije odcopral še Ken, sva imela vsega poln kufer in si rekla, da slabše skoraj ne more biti. No in sva zavila v še eno 6c+ na podlago kakšnih 8 smeri pred tem. Aja, pa še od zadnje smeri sem imel podlahti tako navite, da si niti Fruca nisem uspel odmašiti.
Ken je s svojimi atletskimi gibi in gromozanskimi "bodlni" odtelovadil, se prestopal, mencal in naposled vseeno vpel prašička na vrh smeri. Mimogrede, za tiste, ki spremljate blog in niste plezalci, prašiček je nekakšna jeklena obesa zvita v obliki prašičkovega repka. Prek tega se vpne vrv, potem pa se spusti nazaj pod smer. Ampak ne! Kot da še ne bi bilo dovolj, Tadej sklene, da bova plezala še naprej. In kar naenkrat se znajdem z vrvjo nad sabo in že ji sledim in plezam. Neuplezanemu mi top-rope prav nič ne škodi - prej obratno.
Naslednji raztežaj sem moral splezati jaz. In bil je poln dreka! Dobesedno! Kot da bi vsi preklemanski ptiči v Sloveniji hodili na sekret prav tja. In to brez pretiravanja, saj je bilo tam gori vsaj 10 vrst iztrebkov; to je 10 različnih barv, 5 različnih oblik in kakšne 3 različne granulacije oz. stopnje homogenosti ali trdote.
Vprašali se boste, kako vendar vse to vem in da gotovo nakladam. Oooooo, ko bi vsaj! A glej ga zlomka, prav v tistem najbolj strmem, najbolj neizprosno izpostavljenem prestopu, prav tam - je bil eden in edini prijem. In na tem prijemu so se kar bohotili prej omenjeni bobki, žogice, gliste, kače in zmazki. In tako mi ni preostalo drugega (če seveda nisem hotel omahniti v globino), kot da zamižim in zagrabim. In v teh pičlih nekaj metrih sem torej zlahka ocenil vse prej našteto.
Ko sem le prebrodil to ptičje sranje, me je čakal še neroden prestop v desno. Od mencanja niže spodaj, so bile moji podlahti že tako utrujene, da sem samo še po čudežni sreči brez padca prilezel do varovališča. Ko sem se končno vpel, sem preklel vse kar nosi perje in leta po zraku. Pa še Tadeja, da me je poslal naprej v to posrano smer.
No in tako se je plezalna avantura končala. Čakala naju je le še ovinkasta pot domov, proti sončnemu zahodu...