Gaženje v globokem snegu je kot igra na srečo. Ko že misliš, da srečo držiš za vrat in se usta bebavo raztezajo v poželjiv nasmeh ko se tistih nekaj korakov ugrezneš le do sredine spodnjih okončin, te pričaka mina in pokoplje tvoje hazarderske sanje.
Kot podivjani garjavi psi za rodovniško kuzlo slokih tačk smo se zagnali iz gondole ter hiteli zapenjat smučarske čevlje in smuči. Na tak dan si iskreno večkrat mislim, da če me ne bo pokopal plaz, me bo pa gotovo pobralo od srčne kapi!
Popotovanja v dežele tretjega sveta so koristne. Služijo kot opomnik - so opomin za naše razvajene riti, za osiromašeno dušo in duhovno stanje ter ozkogledost. Opomin temu, da nam je v naši podalpski deželici še vedno preveč lepo: če še toliko vreščimo čez politiko, se pritožujemo nad sedanjim ekonomskim stanjem ter vsesplošno brezbrižnostjo, ki je kot najhujša kuga zajela mnoge Slovence, se niti slučajno ne približamo bedi in žalosti, ki predstavlja vsakdan milijardam ljudi v deželah tretjega sveta.
S še zelo razbolelimi nogami s preko 300 kilometri presmučanega pršiča Alp in zasedeno ritjo od 800 km vožnje prek Padske nižine, sem navsezgodaj odhitel na zajtrk v Bohinj Park EKO Hotel, kjer sta že čakala profesionalna smučarka Caroline Gleich in fotograf Jay Beyer. Naš osnovni plan, da bi od Vogla prečili do Komne in naprej se je zaradi precej neugodnih snežnih razmer - predvsem v smislu nevarnosti za plazove - sfižil.
Z družino Pikijevih smo ta vikend bivali na Pokljuki. Sobotni pozni odhod je obetal vse prej - kot zares fantastičen dan na soncu in v čudovitem pršiču. Napovedi in opisi razmer niso bili vzpodbudni, ampak lokacija je bila določena in prav veliko izbire ni bilo. "Greva nekam, kjer še ni sledi," sva si rekla, in jo z zložnim tempom mahnila navkreber. Spotoma sva prehitela nekaj turnih smučarjev in še več pešadije, katerih cilj po večini bi po (ne)opremi sodeč verjetno bila obljudena koča na Lipanci z lepimi razgledi na Pokljuko. Sicer se mi je zdelo ljudi silno malo, na parkirišču na primer smo bili parkirani samo trije avtomobili.
Nekaj balkanskega značaja je vendarle pripomoglo pri “naravnem” razvrščanju gruče pršiča željnih smučarjev v lijak, ki ga predstavlja ožina vhodnih vrat na žičnice Grand Montetsa. Posamezniki z Balkana smo vizionarsko, skorajda neopazno, “nadmudrili” celo zvijač polne francoze...
Skorajda samoumevno je, da se ob zaključku starega leta znova sprehodim po fotografskih utrinkih in tako lažje in bolj intenzivno podoživim doživeto: zgodnja vstajanja, sončne vzhode in zahode, globoko dihanje, razbolela stopala, od dehidracije razbijajočo glavo, skelečo kožo na konicah prstov, odrgnine od brodenja čez delno pokrito ruševje, vse lepe in iskrene ter tudi težke trenutke življenja tako v gorah kot v dolini!
Oba zaskrbljena, vsak s svojimi mislimi in oprezajoč za snegom vsak skozi svoje okno, sva nemo opazovala okolico. Morda kanček pretiravam, če zapišem, da je bilo razočaranje nepopisno. Le upanje o boljših razmerah višje gori naju je še držalo pri življenju;
Po več kot desetletju plazenja v sencah severnih sten je bil že skrajni čas, da vsaj občasno pokukam na sončno stran. Ker trenutno zima ni radodarna s snegom in skopari z nizkimi temperaturami, je bila odločitev še toliko lažja. Najkrajši dan v letu izkoristimo za zimsko grebensko prečenje Škrnatarica - Dovški križ!
Dolkova špica je menda že v poletnem obdobju zapostavljen vrh, dasihravno pristop na vrh ni zahteven in s svojimi častitljivimi 2591 m sodi med višje slovenske dvatisočake.
