Kot pričajo fotografije in narekuje zdrava pamet, sva si bila enotna, da Kanina v tako poraznem stanju ni moč prodati niti za 1 evro, in da bi bilo gotovo najbolj pametno vse skupaj podariti komurkoli, ki želi vlagat v nadaljni razvoj - da usposobi žičnice in zgradi novo infrastrukturo - tako žičniško kot spremljujočo. Za nameček bo zainteresiranemu (tujemu?) vlagatelju verjetno potrebno navreči še kar nekaj nepovratnih sredstev in razne oprostitve plačil davkov za vsaj nekaj let, da se sploh opogumi in ugrizne v to jabolko.
Se bom delal mrtvega? Bom glumil gljivo? Bom odskočil vstran in splezal na prvo drevo? Tekel po bregu navzdol? Iskreno povedano se mi je ob razmišljanju kaj bi ob srečanju z medvedom storil, še najbolj realna zdela možnost, da bi otrpnil in se posral v hlače. Pa naj me potem požre Balkanca smrdečega, če si upa!
Počakati na jutri ali se poscati takoj? To je zdaj pravo vprašanje!
Nekaj praktičnih napotkov za bivakiranje v snegu, se mi že dolgo mota po glavi. Že pred časom pa me je k pisanju vzpodbudil tudi ugleden novomeški producent. Poleg splošnih in najbolj očitnih zakonitosti zimskega bivakiranja, ki jih je moč prebrati v vsakem gorniškem priročniku, ki opisuje tipe bivakiranj od snežnih lukenj, rovov in iglujev, optimalno lego in orientacijo ter ostala "pravila", je še nekaj pogosto spregledanih, a praktičnih malenkosti, ki turo z načrtovanim bivakiranjem v snegu naredijo prijetnejšo in predvsem udobnejšo! Nekaj malega o (pretežno) opremi sem nekoč že zapisal tukaj.
Za vikend je bila želja večja od tega, kar bi realno lahko pričakovali za ta letni čas. Snega nad Tamarjem je v bistvu precej malo, zlasti grebeni so spihani. Ker je bil naš cilj ravno grebensko prečenje, nam majhna količina snega kajpak ni bila v pomoč.
Kot zapriseženemu pivcu mleka in alkoholičnemu abstinentu mi je bilo snemanje točenja alkohola v potokih pravzaprav dodaten izziv. Ob ponedeljkovi otvoritvi Pivnice Union je nastal pričujoč izdelek.
Na vožnji v Bohinj presenečenje: nekaj snega se je primajalo vse do nižin! Vikend bo lep... Podplati že srbijo!
Ob brskanju po spominu sem naletel na avanturo vrh Prisanka, ko smo z Alešem, Martinom in Duletom pozno po službi odhiteli na vrh in prespali v t.i. hotelu tisočerih zvezd.
Nano-Air Hoody je zaradi unikatne izolacije ter izjemno raztegljivega in prepustnega zunanjega sloja vsestransko uporaben srednji ali zunanji sloj oblačila za v gore v vseh letnih časih.
Tako bi le z nekaj besedami opisal oblačilo, ki je že ob naznanitvi in opisu za letošnjo jesensko-zimsko kolekcijo Patagonie, prevzelo vse preizkuševalce.
Edini doslej podoben kos oblačila, preden sem sedel na vlak Patagonie, sem testiral in aktivno uporabljal od Atom LT Jacket od ArcTeryxa. Že takrat sem bil navdušen nad tem, kako zelo dobro jakna diha, se relativno dobro razteza in je obenem precej manj prepustna za veter. Bila mi je celo tako všeč, da sem sočasno uporabljal za vse od turne smuke, plezanja poleti in pozimi ter letenja! Takrat se mi je zapisalo, da je to moj najljubši kos oblačila, ki ga daleč največ uporabljam...
Recept za nov ultimativni kos oblačila?
Patagonia je uporabila posebej zanjo izdelan material FullRange insulation, ki je narejen tako, da se sam po sebi ne tlači vkup, kar pomeni, da so snovalci lahko jakno oblikovali brez prekatov in brez vmesnih zašitih segmentov. Posledica je izjemna svoboda gibanja, raztezanje materiala v vseh dimenzijah ter seveda boljše dihanje.
Nano-Air še nisem preizkusil v zelo mrzli pozimi, ampak glede na to, kako dobro diha v ostalih, načelno bolj vlažnih letnih časih (še zlasti letos!), bi ocenil da diha vsaj tretjino boljše, kot konkurenca (Patagonia sicer navaja, da diha celo 2 x bolje, vendar ne podaja številčnega podatka).
Enako pomembno in pogosto spregledano je tudi dejstvo, kako hitro se neki kos posuši. Če denimo vzamem za primer poldrugo uro dolg dostop do severne stene, kjer najprej pošteno "zakuriš", potem pa ob pripravi na vzpon in pa prvih nekaj raztežajev "zmrzuješ", je res pomembno, da se obleka čimpreje posuši. Enako kot velja za prvi sloj iz merino volne, ki je kot balzam v primerjavi s klasičnimi sintetičnimi "švic majicami", je tudi pri tem srednjem sloju pomembno, da se hitro osuši. In popolnoma preznojen pod nahrbtnikom na hrbtu se je Nano-Air posušil v približno 15 minutah!
Kar se mi osebno zdi najbolj fascinantno je občutek ob dotiku materiala. Če bi mižal in ne bi vedel, česa se dotikam, bi rekel, da je bombaž ali celo neka gosta tkana merino volna. Prav neverjetno! Nič ne šumi, nič ne šelesti, pravo nasprotje klasičnim softshellom ali vetrovkam. Res zanimivo. Še posebej to prav pride pri bivakiranju, ko (praviloma) spiš v vsem, kar imaš za obleči s seboj.
In uporaba?
Sam Nano-Air uporabljam samostojno kot srednji sloj, pozimi pa bo glede na to kako odlično diha, verjetno v veliki meri celo nadomestil flis. Za hujši mraz ga bom lahko nosil tudi preko flisa. V vsakem primeru to ni oblačilo, ki bi nadomestilo kvalitetno vetrovko, še zlasti ne v zares zahtevnih pogojih, na primer ob močnem sneženju ali orkanskem vetru kot na fotografiji spodaj pri -34ºC na 3800 metrih konec januarja.
Bom pa v Nano-Air oblečen v praktično vseh ostalih pogojih, to je takrat, ko sem najbolj pogostvo v hribih in še zlasti, ko bo srce hitreje bilo: ob hoji na turni smuki, na dostopih za ledno plezanje ter seveda za samo plezanje ter smučanje in seveda tudi letenje!
Že zdaj lahko zapišem, da bo Patagonia Nano-Air Hoody - enako kot je bil nekoč zgoraj omenjeni Atom - postal moj najpriljubljenejši in torej ultimativni kos oblačila za v gore!
Spodaj še dva videa z vtisi uporabnikov ter uradna predstavitev
Stežka sem spravil cel krožnik po grlu do želodca, prav nobenih težav pa nisem imel ob štirih zjutraj stati na mrazu v vrsti za stranišče, kjer se je že nabralo nekaj na mestu cepetajočih "sojedcev" slovenskega ričeta, ki so v popolni simfoniji igrali utekočinjeno-plinski orkester.
Leta 1945 je na misiji za bombardiranje Graza v Julijskih Alpah pod Rjavino strmoglavilo ameriško letalo B-24 Liberator... In spodaj kratek filmček podobne perspektive z novejših časov.