Wellness

V vodnem parku Bohinj že od samega začetka obratuje tudi wellness oziroma je del celote, ki ji pravimo Butik dobrega počutja. Wellness je na voljo vsem obiskovalcem Bohinja in vodnega parka. Za hotelske goste pa bo (proti doplačilu) na voljo še t.i. ekskluzivni wellness. Gre za pravi mali biserček na vrhu hotela, to je v četrtem nadstropju, pogled iz wellnessa pa je usmerjen naravnost v gore. In to ne kar neke gore - temveč prečudovite Julijske Alpe.

V wellnessu bodo gostom proti doplačilu na voljo sprostitvene masaže, različni tretmaji, dve finski ter turška savna.

Ločen kotiček je namenjen tudi za počitek. Pogled pa olepšajo bohinjske gore.

Posebnost wellnessa je tudi v tem, da ima prostorno (80 m2) zunanjo teraso, na kateri se bodo lahko gostje sončili goli, saj je terasa premišljeno skrita in pozicionirana na vrhu hotela.

Kateri kruh je za alpinista najboljši? Beli z viki kremo

»Alpinizem je več kot zgolj športna pot, je način življenja; še zlasti kadar ga doživljaš proč od civilizacije, v odmaknjenih stenah, kjer se lahko zaneseš samo nase in svoje prijatelje,« razmišlja Ljubljančan Anže Čokl, alpinist, soustanovitelj in predsednik športnega društva Freeapproved Adventure Film Productions, snemalec avanturističnih in gorniških filmov, bloger, univerzitetni diplomirani strojnik ... in direktor pred dnevi odprtega ekološkega Park hotela Bohinj v Bohinjski Bistrici... Celotni članek je bil objavljen v NEDELU, 7. junija in je na voljo v PDF verziji.

Piše: Mateja Gruden

Desni sektorji Črnega Kala

Plezališče Črni Kal me vedno znova navduši in tudi zadnjič ni bilo nič drugače. Veliko smeri, veliko prostora pod steno in kratek pristop. Malo smo šli raziskovati tudi tiste bolj ta desne sektorje, kjer smo splezali nekaj poštenih smeri. Skala sicer ni pretirano navdušujoča kar se kvalitete tiče in samo sreči se imamo zahvaliti, da Bor ni na glavo dobil s 15 metrov enega konkretno velikega kosa.

Sandi s prijatelji že dalj časa plezarijo uspešno združuje z rekreacijo trebušnih mišic in fotografije. Tudi na zadnjem rekreacijsko-fotografskem izletu ni bilo nič drugače in je stisnil pa dobrih fotk. V strahu za moje zdravje je sicer obnemel in pozabil fotografirati daljši polet, a je ujel nekaj drugih plezalnih utrinkov. Enega takšnih mi je poslal za povohati po emailu.

Vinjeni vozniki - država nemočna?

Včeraj sem bil gost v oddaji Trenja z Urošem Slakom in na 22:40 in 1:17:12 celo nekaj nakvasil. OGLED ODDAJE V ARHIVU POPTV.SI

Najbolj zaskrbljujoče se mi zdi dejstvo, da je večina tistih, ki dejansko lahko na to preko zakonov in ostalega vplivajo na pol priznala, da so nemočni. Da je država nemočna!

In če samo povzamem, kaj se meni zdi, da bi bilo od vsega včeraj slišanega pametno narediti:

1. preventiva - kultura pitja alkohola že ko sem bil sam v gimnaziji je bilo najbolj hudo, če si v petek šel ven in se ga z litrco v roki nažgal do mrtvega. Takšna je tudi danes splošna percepcija mladih "biti kul". Mogoče malo več FIS kulture nikomur ne bi škodilo in bi bilo časa za pijančevanje manj.
2. kurativa - globe, zapori, prisilno delo včeraj se je sodnica opirala na to, da od tistega, ki že tako nima nič, nič ne moraš vzeti. Jaz pravim, da to ni res. Če pije alkohol, kadi cigarete, vozi avto, pomeni tudi, da ima za bencin. In če ima za vse našteto, pomeni, da mu lahko vzameš najmanj avto. Pa se sploh ne gre za to, kakšna (majhna) je vrednost tega avta, pač pa za to, da preprečiš, da se usede vanj. Kar ne more plačati z denarjem in premoženjem, ki se mu ga v celoti zapleni, se ga da na javno koristna dela. Kugla na nogo, oranžna obleka z napisom "VOZIL SEM PIJAN" pa naj pometa parke, striže rožice, asfaltira ceste in pač vse, kjer ne rabiš biti ne šolan ne pretirano spreten. In teh del je veliko in za vse to država plačuje. In če se za to ne plačuje, je to enako, kot če ti pijani voznik plača.

   Zapori se mi zdijo nesmiselni že zato, ker te vsak človek v zaporu spet stane. In ker takoj, ko pride iz zapora, lahko spet sede za volan. Povratnikom sploh ne bi več nikoli dal možnosti, da opravlja izpit, prepovedal bi mu vožnjo in bi ga ob naslednjem prekršku vožnje brez izpita dal na toliko prisilnih ur dela, da niti ne bi več imel časa razmišljati o vožnji.

3. In kot sem povedal že včeraj - ne smemo in ne moremo vse gledati skozi številke in primanjkljaj ali dobrobit državne blagajne (zavarovanje ipd.) v milijonih, ničlah in enkah. Življenje tistega, ki je ugasnilo zaradi pijanega voznika ima za bližnje in prijatelje pač nenadomestljivo vrednost. Vrednost življenja se ne da meriti z denarjem, tako da vse te tožbe in zavarovanja in ne vem kakšne odškodnine tako ali tako ne bodo vrnile preminulega nazaj.

Moj najdaljši polet

Danes sem nehote izvedel najdaljši polet. V plezališču na vrvi, a vseeno vredno kakšne besede. Z Borom sva plezala v plezališču in ko sem se z levico že držal štanta in nabiral velikanske zanke z desno roko, mi je odletela noga. Bor je pač podajal vrv, ker sem visok in rabim veliko vrvi, da dosežem nad glavo, svedrovci pa tudi niso prav zelo skupaj.

In sem letel. Daleč. V zraku sem obvisel na polovici smeri, tako da sem frčal in se skupaj z vrvjo raztegnil za kakšnih 9 metrov.

Bil sem kar malo presenečen kako "nežno" me je vrv po tako dolgem padcu ustavila, pa tudi vesel, da so smeri previsne in da nisem imel slučajno kakšne nerodne zanke okrog noge ali kaj podobnega. Zanimivo je pa tudi to, da se zdi čas letenja tako kratek, da komaj registriraš prosti pad.

No in potem se spomnim kakšnih plezalskih filmov, ko npr. Chris Sharma izpušča svedrovce in jih ne vpenja, da zmanjša trenje. In pade in leti 30 metrov in več. Divje.

Plezališče Križevska vas

Poleg ogromno klopov plezališče premore tudi nekaj solidih smeri. Predvsem pa je vrlina tega vse bolj popularnega plezališča bujno zelenje in bližina Mestu. Sandi s prijatelji (avtor fotografij) je tudi tokrat uspel narediti nekaj kulskih posnetkov, ki jih (po)objavljam na blogu. Smeri, ki jo plezam je opičja 7b - Enigma.

Kotečnik

Razlogov za tako neustaljeno in redko oglašanje na svojem blogu ne bom znova poudarjal. Razlog seveda tiči v kroničnem pomanjkanju časa - nič novega. A stvari gredo na bolje, časa bo upam, da kmalu spet več - tudi za hobije in da bom prostemu času lahko spet rekel "prosti čas". Trenutno je namreč prosti čas enako službenemu času, le na drugi fizični poziciji.

Prejšnji vikend smo bili pridni tako in drugače. Po nabitem tempu prejšnjega tedna sem se za vikend sproščal pri plezanju. Zadnje čase mi gre na bolje in sem se nekako premaknil z mrtve točke. Zakaj mrtve točke? Ker se mi je dozdevalo, da bodisi nimam volje, časa in seveda pogosto moči plezati kaj več kot 6a. Ponovila se je zgodba izpred let, ko sem splezal dve 6b, potem pa "za foro" probal 7b in jo splezal.

V soboto v Črnem Kalu sem tako za las zgrešil 7b+. Ker se mi je še plezalo smo v nedeljo odbrzeli in v Kotečniku plezali po dolgem in počez. Proti koncu dneva smo se premaknili v sektor Kača.

Zakaj ima sektor takšno ime rajši ne ugibam, vsekakor pa sem prišel (znova) do pomembnega spoznanja. Ako bi še vedno bil otrok, in bi mi starši le kupili tiste preklete čokoladice "Životinsko carstvo"... in če bi imel še knjižico, v kateri so se nalepke zbirale... sem prepričan, da bi samo ob nedeljskem obisku tega plezališča in dostopa do Kače zbral celotno zbirko. Mogoče bi se zataknilo le pri dinozavrih, sicer pa sem na kratkem pohajkovanju od sektorja Pisani svet do Kače srečal vse.

In kaj hujšega se še lahko pripeti, kot da me cel dan bodisi obletavajo bodisi obkrožajo živali na več kot štirih nogah? Klop me ugrizne. In ni spustil, dokler ga nisem s pinceto izruval iz svoje desne ritnice! Pri tem sem si skoraj spahnil vrat in samo svoji prirojeni kirurški roki in žilici za dobro opazovanje pri samopregledovanju za klope se lahko zahvalim, da sem ga sploh odkril in potem še ustrezno odstranil. Ko sem jo po odstranitvi pogledal pod povečevalnim steklom, je imela ta strašanska gozdna zverina vse pare nog in rok in krempljev in zob, in če se ne motim, je bila prasica. Torej samica. Samci so večji pa nekako bolj jim štrlijo ušesa ali krila ali karkoli že te krvoločne živali imajo. Fuj.

Sedaj, ko sem opisal dostop in vse neprijetnosti povezane s samo prisotnostjo človeka v naravnem okolju polnem životinskega carstva, ki nam homo sapiensov resno najeda, se lahko osredotočim še na dva vzpona. Zlato jabolko sem zmogel takoj in se potem poln elana zagnal še v zadnjo smer za izplezanje Ris. Naš hišni fotograf Sandi Ražman pa je vzpona v teh kratkih a sladkih smereh tudi obeležil.

Nova restavracija 2864 v Bohinju

Samo na hitro dam en namig kje bi lahko zares dobro jedli v Bohinju in vrh vsega po dobrih cenah... Restavracija 2864 v Bohinjski Bistrici, zraven vodnega parka Bohinj na Triglavski 17. Kuhar z ekipo je res mojster in vam ne bo žal... Jaz sem bil zelo pozitivno presenečen.

Avtomobilska varnost

Kmalu po začetku resnejše (številčnejše) serijske proizvodnje avtomobilov in razmahu tega priljubljenega prevoznega sredstva, so inženirji začeli razmišljati tudi o varnosti. Sprva, ko so avtomobile vozili zgolj veljaki - teh pa je bilo malo, tudi avtomobili niso bili "nevarni". Pravzaprav se je bolj pogosto pripetilo, da je kdo povozil srno, kot treščil v drug avto.

Razvoj je šel sprva v smer trdnosti avtomobila. Avte so naredili tako trdne in močne, da se je po trku na avtu komajda še kaj poznalo. Recimo - spraskan je bil lak ali pa vdrt odbijač. Resna škoda se je seveda pripetila vozniku in ostalim potnikom v avtu, ki so se zaradi velikega pojemka (obratno od pospeška, ko se v kratkem času močno zmanjša hitrost), popolnoma razcefrali...

Kaj se sploh zgodi ob hujšem trku? Ne glede na kvaliteto avtomobila se le ta v kratkem času ustavi. Človek ima določeno maso in in hitrost. To je gibalna količina. Avto se ustavi, človek naj bi se tudi. Avto se dandanes tlači in krivinči, kinetična energija se spreminja v notranjo. Kaj pa je s človekom? Podobno, le da tu nastopi težava. Človeški organi niso zmožni prenesti (pre)velikih pojemkov. Tudi v najdražjem avtu lahko človek ostane od zunaj nepoškodovan, a ga pobere zaradi notranjih krvavitev, ki so posledica poškodb notranjih organov.

V teh "starejših" trdih avtomobilih, ki so se ob trku komajda kaj "speštali", se je toliko bolj "speštal" človek. Z organi vred si bil takorekoč utekočinjen in ti ni bilo več pomoči.

Zračne blazine, samozatezni progresivni varnostni pasovi in seveda kopica drugih modernih rešitev, ki jih premorejo malodane vsi avtomobili, ki danes pripeljejo na trg, močno dvignejo stopnjo varnosti v primeru trka in s tem možnost preživetja ali pa vsaj čim manjših poškodb.

Izjema so Kitajci. Ko sem enkrat povsem po naključju prebiral neke AMZS teste o varnosti avtomobilov in preletel število zvezdic vse od Renaulta pa do Mercedeza, sem vmes naletel na neko kitajsko stvaritev, ob kateri je stalo 0 (nič ja - nobena!) zvezdica, dodatno pa je bilo zapisano "Pozor! Avto je smrtno nevaren!".

Ob tem se seveda človek vpraša zakaj bi tak avto kupil? Najbrž je odločilni faktor cena, saj takšen smrtno nevaren avtomobil stane precej manj kot katerikoli drugi "evropski" malček na štirih kolesih. A vendar mislim, da bi bilo bolj pametno takšnih avtomobilov sploh ne pustiti prodajati.

Pa še ena reč se mi zdi fascinantna. Sedaj, ko so recimo z varnostjo za potnike v avtomobilu "že daleč", in je v primerjavi z varnostjo izpred na primer 50 let neverjetno napredovala, se inženirji ukvarjajo tudi z varnostjo za ostale udeležence v prometu. Pešči. Prav hecno se mi zdi, ko berem kako je en avto pešcem bolj prijazen. Tudi tu gre seveda za t.i. mehka področja na prednjem delu avta, ki naj bi ublažila oz. bolje absorbirala trke z glavo. Auč in grozno.

Zato vozimo po pameti. Predvsem to velja za razne cestne "razbojnike" in divjake, kot oni zadnjič, ki je že 2x povzročil nesrečo s smrtnim izidom in se še sedaj preganja po cestah. Naš sodni sistem je res hecen... Me prav zanima kaj bo s tolovaji iz Litije in okolice, kjer strašijo z motorko in dobesedno strežejo po življenjih tamkajšnjih krajanov...

Testno fotografiranje sob

S Samo Vidicem smo včeraj naredili testno fotografiranje sob v Park hotelu Bohinj. Za silo smo spimpali nekaj ta manjših klasičnih sob in v slabem vremenu nastrelali nekaj testnih posnetkov. Samo se je znova izkazal in kljub nemogočim razmeram naredil same kul fotografije.

Tale sobica mi je še posebej všeč zaradi nenormalno velikih steklenih površin in visoookega lesenega stropa. Ni mi pa všeč, da se zaradi slabega oblačnega vremena na fotografiji ne vidi veličasnih pogledov na bohinjske gore. In recimo, da zato ni kriv Samo :)

Pobliže smo opravili tudi s kičasto kopalnico.

Pa še ena soba v tikovem lesu.

Vse ta večje in "fensi šmensi" sobe pa pridejo na vrste ob ta zaresnem fotografiranju. Tam bo dela več, prostori so nenormalno veliki in abnormalno lepi. Res - še jaz, ki jih gledam in spremljam od samega začetka gradnje sem navdušen. Res bo nobel in lepo.