Razlogov za tako neustaljeno in redko oglašanje na svojem blogu ne bom znova poudarjal. Razlog seveda tiči v kroničnem pomanjkanju časa - nič novega. A stvari gredo na bolje, časa bo upam, da kmalu spet več - tudi za hobije in da bom prostemu času lahko spet rekel "prosti čas". Trenutno je namreč prosti čas enako službenemu času, le na drugi fizični poziciji.
Prejšnji vikend smo bili pridni tako in drugače. Po nabitem tempu prejšnjega tedna sem se za vikend sproščal pri plezanju. Zadnje čase mi gre na bolje in sem se nekako premaknil z mrtve točke. Zakaj mrtve točke? Ker se mi je dozdevalo, da bodisi nimam volje, časa in seveda pogosto moči plezati kaj več kot 6a. Ponovila se je zgodba izpred let, ko sem splezal dve 6b, potem pa "za foro" probal 7b in jo splezal.
V soboto v Črnem Kalu sem tako za las zgrešil 7b+. Ker se mi je še plezalo smo v nedeljo odbrzeli in v Kotečniku plezali po dolgem in počez. Proti koncu dneva smo se premaknili v sektor Kača.
Zakaj ima sektor takšno ime rajši ne ugibam, vsekakor pa sem prišel (znova) do pomembnega spoznanja. Ako bi še vedno bil otrok, in bi mi starši le kupili tiste preklete čokoladice "Životinsko carstvo"... in če bi imel še knjižico, v kateri so se nalepke zbirale... sem prepričan, da bi samo ob nedeljskem obisku tega plezališča in dostopa do Kače zbral celotno zbirko. Mogoče bi se zataknilo le pri dinozavrih, sicer pa sem na kratkem pohajkovanju od sektorja Pisani svet do Kače srečal vse.
In kaj hujšega se še lahko pripeti, kot da me cel dan bodisi obletavajo bodisi obkrožajo živali na več kot štirih nogah? Klop me ugrizne. In ni spustil, dokler ga nisem s pinceto izruval iz svoje desne ritnice! Pri tem sem si skoraj spahnil vrat in samo svoji prirojeni kirurški roki in žilici za dobro opazovanje pri samopregledovanju za klope se lahko zahvalim, da sem ga sploh odkril in potem še ustrezno odstranil. Ko sem jo po odstranitvi pogledal pod povečevalnim steklom, je imela ta strašanska gozdna zverina vse pare nog in rok in krempljev in zob, in če se ne motim, je bila prasica. Torej samica. Samci so večji pa nekako bolj jim štrlijo ušesa ali krila ali karkoli že te krvoločne živali imajo. Fuj.
Sedaj, ko sem opisal dostop in vse neprijetnosti povezane s samo prisotnostjo človeka v naravnem okolju polnem životinskega carstva, ki nam homo sapiensov resno najeda, se lahko osredotočim še na dva vzpona. Zlato jabolko sem zmogel takoj in se potem poln elana zagnal še v zadnjo smer za izplezanje Ris. Naš hišni fotograf Sandi Ražman pa je vzpona v teh kratkih a sladkih smereh tudi obeležil.
